Razprave o kulturi izključevanja (ang. cancel culture) so v zadnjih letih prerasle iz mirnih diskusij v kulturne vojne. Nekateri jo dojemajo kot legitimno obliko družbenega pritiska, s katerim marginalizirane skupine kličejo k odgovornosti vplivne posameznike in institucije; za druge predstavlja zdrs v ideološko podrejanje, samocenzuro in ohlajanje odprte razprave, pa naj gre pri tem za diskusijo med raziskovalci ali študenti. Izven ogorčenih tvitov, medijskega napihovanja novic in političnih sloganov je ključno vprašanje preprosto: če ta pojav obstaja kot merljiva socialna realnost, koga dejansko zadeva?
Kaj je »cancel culture«?
Mednarodna raziskava med politologi ponuja jasen odgovor – s pojavom kulture izključevanja se srečujemo pogosto, vendar na drugačen način, kot bi sprva pričakovali. Občutek »utišanja« ni univerzalen ali vezan na specifično politično stranko ter usmerjenost; raste predvsem tam, kjer se posameznik počuti kot »riba iz vode«, torej kjer se njegove vrednote ne skladajo z dominanto kulturo v okolju. V postindustrijskih, pretežno liberalnih družbah (kot so ZDA, Švedska in Združeno kraljestvo) so to pogosteje desnosredinski, v tradicionalnejših družbah pa levosredinski raziskovalci. Ta kontrast sovpada z Noelle-Neumannino teorijo »spirala molka«: glasnejši so tisti, ki zagovarjajo mnenje večine, medtem ko nasprotno mnenje ob pritisku norm in socialnih pričakovanj zamre.
Izraz »kultura izključevanja« označuje kolektivne strategije aktivistov, ki z družbenimi pritiski skušajo moralno diskreditirati posameznike ali vsebine, obtožene neprimernih besed ali dejanj. Taktike, kot so javno sramotenje, bojkot ali blatenje, so s porastom popularnosti digitalnih omrežij dobile nove razsežnosti. Viralna gibanja in ključniki se ekstremno hitro prelivajo v klasične medije, politiko in včasih tudi v pravne postopke. Prvotne »levoliberalne« kampanje (npr. #MeToo, #BlackLivesMatter) so kasneje posvojile tudi druge ideološke skupine, ki so jih izrabile za lasten namen.
Kultura izključevanja in sodobna družba
Ključni analitični vidik je preprost: če posameznik zaznava neujemanje z okoljem, je več verjetnosti za samoomejevanje njegovega izražanja. To stanje v sodobnih družbah je mogoče opazovati skozi tri glavne misli in teorije.
Prva smer razlage je teorija »spirala molka« Elisabeth Noelle-Neumann, po kateri zaznana večina pridobiva samozavest in glasnost, zaznana manjšina pa previdnost in molk. Razlika je najbolj opazna pri polariziranih in moralnih vprašanjih.
Modernizacijske teorije opisujejo,da zaznave kulture izključevanja niso univerzalne, temveč odvisne od stopnje modernizacije posamezne družbe. Po tej teoriji gospodarski razvoj in modernizacija vodita k prehodu od materialnih k postmaterialnim vrednotam, kot so individualna svoboda, enakost in spoštovanje raznolikosti. V post-industrijskih, liberalnih družbah so ti ideali močneje uveljavljeni, vendar prav to povzroča večjo občutljivost glede jezika, identitete in politične korektnosti.Konzervativno usmerjeni akademiki v teh okoljih pogosteje zaznavajo omejevanje odprte razprave, v nasprotju s tem pa v bolj tradicionalnih družbah liberalni raziskovalci pogosteje občutijo pritiske in pomanjkanje akademske svobode.
Ključni dejavnik predstavlja povečana razširjenost digitalnih omrežij, ki je prostor javnih razprav preselila v navidezno sovražen prostor, kjer so nestrinjanja hitro kaznovana z javno obsodbo. Digitalne platforme omogočajo večji doseg skrajnim stališčem in s svojo logiko “všečkov” ter viralnosti povečujejo intenzivnost kulturnih sporov. Hkrati digitalna omrežja omogočajo koordinirane odzive, kar lahko dodatno poveča občutek pritiska v akademskih in javnih razpravah. V tem kontekstu družbeni mediji ne ustvarjajo neposredno kulture izključevanja, temveč povečujejo obstoječe kulturne in ideološke razlike.
Empirična raziskava študentov
Empirična raziskava študentov je preučevala dojemanje kulture izključevanja in vlogo, ki jo pri tem igrajo družbena omrežja. Anketiranci so posredovali svoje podatke o demografskih značilnostih, pogostosti uporabe posameznih platform, osebnih izkušnjah s »kulturo ukinjanja« in stališčih do njenih učinkov. Rezultati so pokazali, da velika večina študentov redno uporablja družbena omrežja, najbolj priljubljene platforme so bile Facebook, TikTok, Instagram, YouTube in X. Večina sodelujočih je priznala, da se je s kulturo izključevanja najpogosteje srečala v obliki javno deljenih objav, negativnih komentarjev ali viralnih kampanj, usmerjenih proti posameznikom. Približno polovica anketiranih je menila, da lahko izključevanje deluje kot orodje družbene odgovornosti, ostali so ga dojemali kot obliko spletnega ustrahovanja in javnega sramotenja. Raziskava je v ospredje postavila tudi vpliv, ki ga ima izključevanje na vedenje uporabnikov. Večina študentov je priznala, da zaradi strahu pred kritikami in negativnimi odzivi raje premisli, preden objavi svoje mnenje o občutljivih temah, kot so politika, spolnost, religija ali družbena pravičnost. Študenti so prepoznali dvojno vlogo kulture izključevanja, ki po eni strani spodbuja družbeno pravičnost in odgovornost javnih osebnosti, po drugi pa povečuje širjenje napačnih informacij, digitalno nasilje in trajne posledice za tarče spletnega linča.
Raziskava med politologi
Druga raziskava je potekala med politologi oz. tistimi, ki se vključujejo v svet politične znanosti. Vprašalnik, ki so ga dobili politologi, je meril lastno ideološko umeščenost in izkušnje sprememb v akademskem življenju zadnjih petih let. Postavke so bile omejene na tri področja: spoštovanje odprte razprave iz različnih perspektiv; pritiski, da si »politično korekten« in akademska svoboda poučevanja ter raziskovanja. Kombinacija področij je predstavljala indeks kulture izključevanja – višji kot je indeks, več sprememb je bilo zaznanih na tem področju.
Rezultati raziskave
Pri dimenziji Spoštovanje odprte razprave največ respondentov ni zaznalo sprememb, medtem ko jih je nekaj poročalo o izboljšanju ali poslabšanju. Desnosredinski politologi so nekoliko pogosteje menili, da se je stvar »zelo poslabšala«. Kultura razprave je v praksi odporna in raznovrstna, a občutljiva za ideološko neujemanje v lokalni mikro-kulturi.
Pri dimenziji Pritisk politične korektnosti so se začele pojavljati izrazitejše razlike. Približno tretjina anketirancev po svetu je poročala o poslabšanju, med desnosredinskimi je bil delež precej višji kot med levosredinskimi. V liberalnih akademskih okoljih se konservativna manjšina pogosteje počuti, da mora jezik in teme prilagajati pričakovanim normam, kar je najpogostejši primer spirale molka.
Skoraj polovica anketirancev je na področju Akademske svobode globalno zaznala poslabšanje. Presenetljivo so v tem primeru več poslabšanja zaznali levo umeščeni znanstveniki. To nakazuje, da del tega občutka ni nujno vezan na »kulturo« v ozkem smislu, temveč na širše strukturne dejavnike kot je birokratizacija ali politični pritisk v državah z demokratičnim nazadovanjem.
Kaj iz tega sledi?
Ključna posledica kulture izključevanja je vedenjska: ko posameznik verjame, da s stališčem odstopa od normeNorma je navodilo, ki usmerja vedenje v situacijah oz. opredeljuje primerno... More, se prej odloči za molk ali prilagoditev izraza. Tudi če bi bila zaznava neke osebe ali dejanja delno zmotna, se prostor za izražanje mnenja zoži, nasprotna stran pa se zaradi prevladujočega mnenja še dodatno okrepi.
Iz raziskave med politologi lahko povzamemo, da so v postindustrijskih družbah občutljivejši konservativci, v bolj tradicionalnih pa progresivnejši posamezniki. Splošne trditve tipa »kultura izključevanja je izum desnice/levice« spregledajo ključen pomen družbenega konteksta. Ne glede na ideološko usmerjenost so mnogi poročali o zmanjšanju akademske neodvisnosti in o izgubi svobode izražanja, ki presega vprašanje politične orientacije.
Kultura ukinjanja ali ukinjanje kulture?
Debata o kulturi ukinjanja je pogosto gorivo za zaviranje obnašanja svojega nasprotnika. Vendar pri tem ne gre za en sam pojav, temveč za družinsko podobne dinamike prisilnega podrejanja, ki se razlikujejo glede na kulturni kontekst. Tam, kjer prevladujejo liberalne normeNorma je navodilo, ki usmerja vedenje v situacijah oz. opredeljuje primerno... More, bo bolj ranljivo konservativno stališče; tam, kjer prevladuje tradicionalizem, pa progresivno. V obeh primerih je mehanizem podoben: zaznava manjšinskega mnenja sproži previdnost, tišino ali samoomejevanje izražanja. To pa ne pomeni, da so vse kampanje »preklica« neupravičene ali da naj se odpravi družbeni odpor do resnično nemoralnega obnašanja. Če želimo ohraniti produktivno učno okolje tako za študente kot za strokovnjake, kjer raziskovanje in poučevanje napredujeta skozi trdne argumente, dokaze in odprt spor, mora skupnost začeti ločevati med utemeljenim ukinjanjem škodljivih praks in namernim oženjem prostora za legitimno razpravo.
Viri
Norris, P., Abelson, M. A., Harlow, S., Rill, L. A., & Zhang, K. (2023). Cancel culture: Myth or reality? Political Studies, 71(1), 145–174. https://doi.org/10.1177/00323217211037023
