Na interdisciplinarnem magistrskem študijskem programu Kognitivna znanost se pri predmetu Uvod v Kognitivno znanost učimo o raznoraznih vidikih človeške kognicije.
Omejena racionalnost je koncept, ki je spremenil razumevanje človeškega sprejemanja odločitev, saj predstavi protiargument popolni racionalnosti človeka. Namesto tega se osredotoča na kognitivne omejitve in omejitve okolja v katerem ljudje sprejemamo odločitve in predpostavlja, da smo v svoji najboljši verziji sposobni le omejene racionalnosti. Takšen pogled na odločanje je imel velik vpliv na področjih ekonomije, psihologije in ostalih vedenjskih znanosti, saj upošteva vse kompleksnosti okolja v katerem se odločitve sprejemajo.
Razumevanje omejene racionalnosti
Osnovna predpostavka omejene racionalnosti je prepoznava, da so človeške kognitivne sposobnosti omejene. Naš spomin, pozornost in zmožnost procesiranja podatkov nimajo neskončnih kapacitet. Zaradi tega ni mogoče, da bi bili v vseh situacijah odločanja sposobni premisliti o vseh možnostih in izidih. Herbert A. Simon je človek, ki se je domislil teorije omejene racionalnosti in prvi predpostavil, da ljudje pri odločanju namesto absolutnega optimiziranja dosegamo optimizacijo znotraj našega omejenega konteksta. Tako ne sprejemamo najboljših možnih odločitev, ampak tiste, ki so najbolj zadovoljive glede na kontekst v katerem delujemo.
Hevristike in pristranosti
Zelo pomembno za okrepitev veljavnosti teorije omejene racionalnosti je bilo odkritje hevristik in pristranosti s strani raziskovalcev Daniela Kahnemana in Amosa Tverskyja. Pri hevristikah gre za mentalne bližnjice, ki nam olajšajo sprejemanje odločitev. Takšne bližnjice nam olajšajo življenje, saj kompleksne odločitve spremenijo v manj kompleksne. To se dogaja vsakodnevno in je večinoma avtomatsko in podzavestno. Kahneman in Tversky sta hkrati poudarila, da takšna kognitivna karakteristika ljudi vodi v sistematične napake in pristranosti. Definirala sta celotno paleto hevristik in pristranosti v razmišljanju in odločevanju, do česa sta prišla na podlagi mnogo opravljenih vedenjskih raziskav. Eden izmed bolj znanih je hevristika razpoložljivosti pri čemer gre za nezavedno odgovarjanje na drugačno vprašanje od tistega, ki vam je zastavljeno. Recimo, da živite v soseski, kjer sta se v zadnjem mesecu zgodili dve tatvini pri ljudeh, ki jih poznate, pred tem pa je soseska veljala za eno izmed bolj varnih v mestu. Sedaj boste ob vprašanju, ali živite v relativno varni soseski, dosti bolj verjetno odgovorili negativno. To pa zato, ker boste namesto na ciljno vprašanje odgovorili na vprašanje, kaj se je dogajalo v moji soseski v pred kratkim.
Evolucijska osnova omejene racionalnosti
Omejena racionalnost je z evolucijske perspektive obravnavana kot vrsta prilagoditvene strategije. Človeški predniki so bili soočeni z okoliščinami, kjer so bile hitre in učinkovite vsakodnevne odločitve ključne za preživetje. V takšnem okolju je bilo bolje čim hitreje sprejeti dovolj dobro odločitev, kakor počasi sprejeti perfektno odločitev. Najverjetneje je ravno takšen evolucijski pritisk oblikoval našo kognitivno arhitekturo in vodil v razvoj hevristik. Za primer lahko vzamemo prej omenjeno hevristiko razpoložljivosti. Predstavljajmo si naše prednike, ki so preživeli napad plenilca ali pa so le-temu bili priča. Zagotovo so posledično verjeli, da je verjetnost za napad plenilca večji, kakor je v resnici in so tako postali bolj oprezni. Čeprav so narobe ocenili, da je napad s strani plenilca večji kot v resnici, pa jim je ravno povišana pozornost na napade povečala možnosti za preživetje.
Vpliv na ekonomijo
Teorija omejene racionalnosti je znatno vplivala na celotno disciplino ekonomije, saj je spremenila razumevanje vedenja potrošnikov in posledično obnašanja trgov. Klasični ekonomski modeli temeljijo na predpostavki, da so posamezniki, ki sestavljajo nek trg popolnoma racionalni. Koncept omejene racionalnosti pa postavlja takšno razumevanje na glavo in predpostavlja, da ekonomski agenti uporabljajo hevristike, ki jih ne pripeljejo do optimalnega stanja.
Nauk omejene racionalnosti je hkrati z odkritjem hevristik in pristranosti pripomogel k razvoju nove veje ekonomije, ki se imenuje vedenjska ekonomija. Le-ta v ekonomsko teorijo vpeljuje dognanja iz psihologije odločanja in predstavlja protiutež klasičnim ekonomskim teorijam. Eden izmed najbolj odmevnih doprinosov vedenjske ekonomije je koncept dregljajev. Dregljaji predstavljajo majhne spremembe v načinu prikaza izbire, ki lahko znatno spremenijo vedenje posameznikov. Pri tem je ključno, da se posameznikov ne krši pravica do samostojne izbire. Z oblikovanjem izbir, ki temelji na upoštevanju kognitivnih primanjkljajev posameznikov lahko sprejemanje odločitev usmerimo tako je na koncu na boljšem tako družba kot posameznik. Eden izmed najbolj slavnih primerov dregljajev prihaja iz Amsterdamskega letališča, kjer so z namenom, da bi zmanjšali umazanost moških stranišč, na notranjost pisoarjev pritrdili nalepko muhe. Moški so nagonsko med uriniranjem merili proti muhi, kar je zvišalo njihovo natančnost in stranišča so postala čistejša.
Kritike in izzivi
Čeprav je omejena racionalnost znotraj raziskovanja odločan splošno priznana, so nekateri mnenja, da gre za preveč posplošen koncept, ki zaobjema dosti dejavnikov odločanja, ne daje pa jasnega odgovora o značilnostih človeškega odločanja. Istočasno naj bi bilo preveč poudarka na hevristikah in pristranostih, s čimer pa se odvzame pozornost situacijam v katerih je človeško odločanje dejansko racionalno, učinkovito in natančno.
Velik pomislek nastaja tudi na področju prej omenjenih dregljajev, saj so nekateri mnenja, da gre za poseg v avtonomijo posameznikov. Prihajalo naj bi do prikritega paternalizma in manipulacije s strani oblikovalcev javnih politik. Čeprav so mnenja deljena, se večina strokovnjakov strinja, da je največja težava v vpeljevanju dregljajev brez kratenja svobode posameznikov. V prihodnosti bo potrebno ugotoviti, kakšno poseganje v arhitekturo izbire prinese največjo neto dobrobit in hkrati ne dopustiti, da bi tisti, ki so na pozicijah moči, dregljaje zlorabljali za lastno dobro.
Viri
Goldstein, D. G., & Gigerenzer, G. (2002). Models of ecological rationality: The recognition heuristic. Psychological Review, 109(1), 75-90.
Rebonato, R. (2012). Taking liberties: A critical examination of libertarian paternalism. Palgrave Macmillan.
Simon, H. A. (1955). A behavioral model of rational choice. The Quarterly Journal of Economics, 69(1), 99-118.
Thaler, R. H., & Sunstein, C. R. (2008). Nudge: Improving decisions about health, wealth, and happiness. Yale University Press.
Tversky, A., & Kahneman, D. (1974). Judgment under uncertainty: Heuristics and biases. Science, 185(4157), 1124-1131.
