Na interdisciplinarnem magistrskem programu Kognitivna znanost se pri predmetu Uvod v Raziskovanje učimo o zgodovini in filozofiji znanosti in znanstvene metode
Znanost in znanstvena metoda se je iz naivnega sistema opazovanja in popisovanja sveta razvila v gonilo družbenega napredka. Da pa je znanost postala to kar je danes, je bila potrebna predvsem sprememba v odnosu ljudi do veljavnosti novega znanja in zavračanje slepega verjetja avtoritetam.
Začetki znanosti
Začetniki znanosti so se pojavili že dosti let pred našim štetjem, mnogo zgodovinarjev znanosti namreč prepoznava Aristotela kot prvega, ki je opisal postopek previdnega opazovanja sveta, cilj katerega je zbrati podatke, jih urediti in zapisati. To je zelo podobno temu, kar dandanes v znanosti predstavlja postopek raziskovanja. Aristotel je ravno tako definiral dva glavna načina razmišljanja, in sicer deduktivno in induktivno. Pri prvem nek pojav poskušamo razumeti tako, da najprej ustvarimo neko teorijo in hipotezo, ki jo potem preverjamo na posamičnih primerih, medtem ko pri slednjem na podlagi več opazovanj sklepamo o splošni značilnosti pojava. Vsi kasnejši avtorji so gradili na teh idejah in debatirali o najprimernejšem načinu pridobivanja znanja. Čeprav je bilo v dolgem obdobju od prvih zametkov znanosti do konca srednjega veka marsikaj napisanega, pa je šele v renesansi prišlo do največjih premikov.
Znanstvena revolucija
Največji napredek v znanosti in v znanstveni metodi se je zgodil na koncu srednejga veka, ko je prišlo do t. i. znanstvene revolucije. Takrat so se na zemljevidih sveta prvič začela pojavljati siva območja neraziskanega, kar je nakazovalo na zavedanje ljudi, da nekaj onstran poznanega obstaja, in da bi želeli ugotoviti, kaj. To je sovpadalo z začetki dvomljenja v vsesplošno znanje avtoritete, ljudje so bili namreč do tistega trenutka navajeni brezpogojnega zaupanja v razsvetljenost tistih na položaju moči. To se je spremenilo in namesto iskanja znanja preko avtoritet so ljudje začeli iskati znanje v svetu. Poudarjati se je začela uporaba uma in vrednotenje svobode, hkrati pa vzdrževati določena distanca do tradicije in kritičnost do religije.
Eden izmed najpomembnejših razlogov, zakaj se je znanost začela razvijati, je bila že omenjena spremenjena miselnost ljudi glede znanja. Prej je vladalo odnosno mišljenje, kjer je bila veljavnost nekega odkritja povezana z avtoriteto. To se je spremenilo v vsebinsko mišljenje, kjer je pomembneje, kako nekdo argumentira odkritje. Spet je to povezano s tem, da so ljudje postali bolj odprti in radovedni, pojavila se je želja po raziskovanju zaradi raziskovanja samega. Raziskovalci tistega časa so do napredka prišli, ker so sprejemali svojo nevednost in možnost za zmoto. Lep prikaz tega je t. i. kopernikanski obrat, ko se je geocentrični sistem zamenjal za heliocentričnega. Priznavanje zmote in tega, da človek ni več v središču, je prineslo spremembo paradigme v znanosti.
V času razsvetljenstva je v ospredje prišla pomembnost opolnomočenja ljudstva na način, da bi bil vsem omogočen dostop do znanja. Dober primer tega je bila Diderotova Enciklopedija, kjer je bilo zajeto praktično vse znanje tedanjega časa. Ta enciklopedija, ki je vsebovala prispevke številnih pomembnih raziskovalcev, predstavlja predhodnik principa odprte znanosti, ki jo poznamo danes. Gre za temeljno prakso v znanosti, katere cilj je, da ima vsak posameznik na voljo vse obstoječe znanje.
Zametki moderne znanstvene metode
V obdobju znanstvene revolucije se je zvrstilo ogromno odkritij na področju mehanike, medicine, biologije itd. To je hkrati prineslo tudi vprašanja in debate o legitimnosti uporabljenih znanstvenih metod. V težnji legitimacije znanosti so raziskovalci tistega časa poskušali znanstveno metodo narediti objektivno. Prevladujoče mišljenje je bilo namreč, da se lahko znanje primerja le, če je pridobljeno na objektiven način. Posledično je bilo treba način pridobivanja novega znanja sistematizirati, da bi lahko predpostavljali objektivnost znanosti. To se je izkazalo za zelo trd oreh, saj so se porajala številna nestrinjanja glede tega, kakšna mora biti znanstvena metoda. Predpostavke objektivnosti se je prvi dotaknil Galileo Galilei, ki je lastnosti stvari razdelil na primarne in sekundarne. Primarne lastnosti so tiste, ki niso odvisne od raziskovalca, saj obstajajo v naravnem svetu same po sebi. Imajo značilnosti, ki jih opazovalec ne more spremeniti, saj so inherentne neki stvari. Sekundarne pa so lastnosti, ki jih stvarem pripisuje opazovalec, in same po sebi ne obstajajo. To so neke vrste učinki na opazovalca, ki jih sproži zavest, niso pa dejanske lastnosti stvari. Galileo je kot takšne definiral npr. barvo, okus in vonj. Teh namreč ni, če ni zavestnega bitja, ki bi jih izkusilo. Galilei je bil tako na nek način prvi, ki je govoril o tem, kaj je smiselno kvantitativno raziskati in česa ne.
Da bi lahko nekaj imenovali znanstveno dognanje, smo morali vzpostaviti nekakšen sistem, ki določa, kaj vse mora pri poteku neke raziskave veljati, da lahko končne rezultate okličemo za znanstveno dokazane. Ta sistem se na prvo pogled morda zdi zelo omejujoč, ampak v kolikor ga ne bi bilo, raziskovalci ne bi imeli možnosti na enakovreden način raziskovati in primerjati rezultate. Proces znanstvenega raziskovanja oz. znanstvene metode se ni razvil na zelo jasen način, ampak se je izoblikoval preko obdobij različnih pristopov in sprva naivnega opazovanja in popisovanja. Ena izmed pomembnejših figur v razvoju znanstvene metode je bil Isaac Newton, ki je vzpostavil svojevrsten metodološki pristop, pri čemer je nek pojav opazoval, vendar brez takojšnjega in preuranjenega sklepanja o njegovih značilnostih. Ni oblikoval hipotez, ampak je delal zaključke na podlagi številnih opazovanj. Takšna induktivna metoda je bila zaradi Newtonovega raziskovalnega uspeha postala širše sprejeta in zagovarjana s strani Newtonovih sodobnikov. Seveda so se pojavili tudi nasprotniki, kot npr. David Hume, ki je trdil, da z induktivno metodo ne moremo priti do gotovih sklepov, ampak le do določene mere verjetnosti, da nekaj drži.
V 19. stoletju se je nato začela debata o tem, ali naj znanstvena metoda temelji na induktivni metodi ali deduktivni metodi. Vneto argumentiranje z obeh strani je rezultiralo v številnih razpravah, ki so najpogosteje zašle zgolj v globoko filozofiranje brez tehtnih rešitev.
Hipotetično-deduktivna metoda, Karl Popper in falsifikabilnost
Poleg induktivne metode se je razvila hipotetično-deduktivna metoda, ki temelji na oblikovanju hipotez in njihovem preverjanju. Če induktivna metoda ne uporablja hipotez, potem so le-te pri deduktivni metodi bistvene. Glavni problem preverjanja hipotez je v tem, da potrditev hipoteze preko eksperimenta na vzorcu še ne pomeni, da nekaj neizpodbitno velja za celotno populacijo. Dejansko je problem sklepanja in dokazovanja podoben tako pri induktivni kot pri deduktivni metodi. Ne glede na to, ali sklepamo preko opazovanj proti splošnemu ali pa s splošnega na posamezno, ne moremo biti popolnoma gotovi v neizpodbitno veljavnost neke teorije.
Problem dokazovanja je poskušal zaobiti Karl Popper, ki se je domislil novega načina, kako preverjati moč znanstvene teorije. Po njegovi logiki mora vsaka teorija oz. hipoteza biti zastavljena ali oblikovana na tak način, da se jo da ovreči oz. da je falsifikabilna. Menil je, da v znanosti teorij ne preverjamo, ampak jih skušamo ovreči. Več ovrgljivih hipotez neka teorija prestane, bolj lahko zaupamo v njeno gotovost. Njegova motivacija je bila predvsem v zavračanju t. i. psevdo-znanstvenih teorij, ki so zastavljene na tak način, da se jih ne da ovreči. Težava, ki je Popper ni odpravil, je v tem, da si v idealnem scenariju ne želimo vedeti le, kako odporna je znanstvena trditev na ovrgljivost, temveč tudi, kako pravilna je oz. kakšna je verjetnost , da je pravilna. Popper je imel kljub temu velik vpliv na znanstveno metodo in filozofijo znanosti, njegovi argumenti so namreč dodobra spremenili razmišljanje o dokazovanju znanstvenih trditev.
Vse zgoraj omenjeno je na svoj način prispevalo k razvoju znanosti in omogočilo družbeni napredek. Za konec pa je morda dobro omeniti, kakor je povedal že Isaac Newton, da vsak znanstvenik stoji na ramenih velikanov – ne zgolj tistih, ki so nekaj odkrili, ampak predvsem vseh, ki so pred njimi poskušali in jim utrli pot.
Viri
Hepburn, B. and Andersen, H. (2021). Scientific Method. The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Summer 2021 Edition). https://plato.stanford.edu/archives/sum2021/entries/scientific-method/
