Na interdisciplinarnem magistrskem programu Kognitivna znanost se študentje pri predmetih Uvod v kognitivno znanost 1 in 2 učimo o raziskovanju zavesti in vseh problemih, ki pri tem nastajajo.
V svojem raziskovanju človeške subjektivne izkušnje se je filozof David Chalmers domislil izraza težek problem zavesti. S tem je hotel poudariti, kako edinstveno in individualno je človeško doživljanje in da je zaradi tega sila težko generalizirati in raziskovati njegove lastnosti.
Lahki problemi in težki problemi
Filozof David Chalmers je v članku »Facing Up to the Problem of Consciousness« probleme, ki se dotikajo zavesti, razvrstil v dve skupini – težke in lahke probleme. Lahki problemi so po njegovem mnenju vsi procesi, ki se jih da pojasniti na podlagi vedenjskih ali fizičnih procesov, z uporabo ustaljenih raziskovalnih metod. Raziskovalcem je na primer uspelo ugotoviti, kateri del možganov procesira specifičen tip informacij in kako se v možganih te informacije integrirajo. Ravno tako so uspeli prikazati, kako človek odreagira na različne tipe dražljajev. Toda takšni in podobni problemi so po Chalmersovem mnenju zgolj lahki problemi, ki nam povedo nekaj o delovanju naše zavesti, vendar ne vsega.
Razlaga namreč, da je ravno tista stvar, ki je vsakemu od nas tako samoumevna, najtežja za razumeti, in to je subjektivno izkustvo oz. doživljanje. S tem misli na doživljanje sveta, kakor se nam kaže v vsakem trenutku našega obstoja. Chalmers poudari, da četudi rešimo vse lahke probleme, nam to ne bo odgovorilo na vprašanje, kako in kje nastane subjektivna izkušnja, ki nas spremlja na vsakem koraku. V svojem članku lepo pove, da četudi ugotovimo, kaj točno se zgodi v možganih, da vidimo rdečo barvo drugače od modre, še vedno ne vemo, kako in zakaj takšen kognitivni proces pospremi neka subjektivna izkušnja. Tudi če imajo vsi zdravi ljudje na nekakšnem mehanskem nivoju kognicije enako delujoče procese zaznavanja, to še ne pomeni, da tudi enako doživljanje zaznavanja. Obstaja pojasnjevalna vrzel med fizičnimi kognitivnimi procesi in subjektivnimi doživljaji, ki jih pospremijo ter jih zgolj na podlagi fizičnega ne znamo pojasniti. Težek problem zavesti torej odraža zahtevnost razumevanja, kako svet doživlja nekdo drug, hkrati pa nejasnost glede tega, kako iz fizičnih procesov vznikne doživljanje.
Zakaj je raziskovanje zavesti tako težko?
Raziskovanje zavesti je zelo težavno, saj zavest ni nekaj oprijemljivega in fizičnega. Zaradi zavesti svet doživljamo edinstveno. Hkrati pa ne moremo vedeti ali doživljati tega, kako je biti nekdo drug. V raziskovanju zavesti želijo raziskovalci priti do izvora zavesti in opisati, kako in zakaj pride do subjektivnih izkušenj. To se je izkazalo za izjemno težko nalogo, saj se pri takšnem raziskovanju ni mogoče opirati na preverjene, tretjeosebne raziskovalne metode. Zanima nas namreč, kako je biti nekdo drug, tega pa ni mogoče izmeriti ali izračunati.
Filozof Thomas Nagel je v svojem delu »Kako je biti netopir?« na primeru netopirja povzel, da človek ne more razumeti, kakšen je notranji svet drugega bitja. In enako velja za sočloveka. Gre za nekakšno kombinacijo dejavnikov, ki povzroči nastanek doživljanja pri zavestnem organizmu, ki pa je ne razumemo in ne znamo pojasniti.
Kako bi lahko težek problem razrešili?
Chalmers govori o tem, da raziskovalci velikokrat v želji, da bi razrešili težek problem, dejansko sploh ne raziskujejo le-tega, ampak enega izmed lahkih problemov. Pravi, da to tega pride, ker so jih v pretirani vznesenosti, da bi dokončno razčistili z uganko zavesti, zanese in se znajdejo v razlaganju kognitivnih procesov, ki pa povedo malo o človeškem doživljanju.
Vse kaže na to, da zgolj z enodimenzionalnimi pristopi uganke zavesti ne bomo mogli razrešiti. Tako tudi Chalmers poudarja, da je treba združiti različne tretjeosebne raziskovalne metode s prvoosebnimi. Ali drugače – ker do zavesti drugega ne moremo dostopati in je izmeriti, morajo udeleženci v raziskavah nujno biti tudi so-raziskovalci.
Znotraj raziskovanja doživljanja že obstajajo metode, ki poskušajo izuriti udeležence v razumevanju in temeljitem poročanju njihovega doživljanja. Največkrat gre za obliko poročanja udeležencev o svojih doživljajih, bodisi v obliki intervjuja bodisi z zapisi s strani udeležencev v naključnih trenutkih dneva. Te metode poskušajo v ospredje postaviti vprašanje, kako so udeleženci doživljali svet, in jih hkrati izuriti, da ne pojasnjujejo le površinskih stvari, ampak izkustvo v celoti. Hočejo, da se pomaknejo vstran od tega, kaj doživljajo, in proti temu, kako doživljajo.
Dejstvo pa je, da so takšni pristopi k raziskovanju kontroverzni, saj znanost hoče objektivizirati podatke, doživljanje pa je inherentno subjektiven podatek. Tako se tudi znotraj raziskovalnega področja kognicije najdejo posamezniki, ki menijo, da je doživljanje le nekakšen stranski proizvod možganskih procesov.
Zdi se, da obstaja glede težkega problema zavesti razpotje – ali bomo poskusili subjektivno ujeti v objektiv znanstvenega raziskovanja ali pa bomo zaključili, da zavest enostavno ni pojasnljiva. Najverjetneje bo vedno obstajal delež znanstvenikov, ki bodo vztrajali pri poskušanju razrešitve težkega problema, in čas bo pokazal, kako uspešni bodo.
Viri
Chalmers, D. J. (1996). Facing up to the problem of consciousness. V The MIT Press eBooks (str. 4–27). https://doi.org/10.7551/mitpress/6860.003.0003
