Psilocibin, glavna psihoaktivna sestavina t. i. norih gob, v kombinaciji s psihoterapijo dokazano pomaga pri zdravljenju nekaterih duševnih bolezni in motnjah odvisnosti. Raziskovanje psilocibina ni novo, vendar je v zadnjih letih dobilo nov zagon. Z nadaljnjim raziskovanjem bi se lahko približali poglobljenemu razumevanju teh snovi in njihovi redni uporabi v zdravstvene namene.
Kratka zgodovina
Še pred kratkim se je ideja o zdravljenju z uporabo psihadelikov zdela kot nekaj nepredstavljivega. V zadnjih nekaj letih pa je prišlo do majhne revolucije uporabe teh snovi za medicinske namene. Čeprav bi bilo pravilneje reči, da je prišlo do ponovne revolucije. Največ pozornosti dobiva psilocibin, ki je psihoaktivna sestavina norih gob oz. halucinogenih gob.
Halucinogene gobe so nekaj, kar večina povezuje z protikulturo konca 60-tih let prejšnjega stoletja, ki je vzniknila skorajda tako hitro, kakor je izginila. Dejstvo je, da se je njihova uporaba začela dosti prej, dokazi segajo namreč tudi do 5700 let v zgodovino. Motive raznoraznih »čudežnih gob« najdemo v umetniških stvaritvah tistega časa, kar priča o njihovi pomembnosti v tedanji družbi. V tej daljni preteklosti naj bi se največkrat uporabljale med verskimi in kulturnimi obredi. Takšna praksa pa se ni prenesla naprej in večina modernega sveta je vse do 19. stoletja zanikala obstoj kakršnihkoli halucinogenih substanc.
V prvi polovici 20. stoletja je nato prvi primerek norih gob prišel do univerze Harvard, potem ko jih je leta 1936 antropolog Roberto Weitlaner odkril v Mehiki. Takrat so jih sprva kategorizirali in poimenovali, nadaljnjo raziskovanje pa je bilo zaustavljeno zaradi začetka 2. svetovne vojne.
Začetki raziskovanja učinkov psilocibina
Morebiti najpomembnejši korak v začetni fazi raziskovanja halucinogenih gob je prispeval Albert Hofman, ki je leta 1958 kot prvi sintetiziral psilocibin, glavno psihoaktivno snov v t. i. norih gobah (Hofman je bil tudi prvi, ki je sintetiziral LSD in odkril njegove učinke). Hofman je bil takrat zaposlen pri farmacevtskem podjetju Sandoz in nemalo po identifikaciji in sintezi psilocibina je Sandoz začel tržiti tabletke, ki so vsebovale 2mg te snovi. Skorajda istočasno se je v kliničnih raziskavah začelo raziskovanje učinkov psilocibina.
Že leta 1960 je potekala študija, v kateri so ugotovili, da je električna možganska aktivnost posameznika pod vplivom LSD-ja in psilocibina zelo podobna, kar je vodilo do sklepanja, da imata oba tudi podoben vpliv na možgane. Tudi fiziološki učinki obeh snovi so se izkazali za podobne in so vključevali spremenjeno zaznavo okolice, halucinacije in težave pri razmišljanju. Ena izmed bolj odmevnih raziskav učinkov psilocibina v 60-ih letih prejšnjega stoletja je potekala pod taktirko Timothyja Learyja, profesorja na harvardski univerzi. Njega in njegovo ekipo so-raziskovalcev je zanimalo, kakšen vpliv ima zaužitje psilocibina na ponovitev kriminalnih dejanj pri skupini udeležencev, ki so bili ravno pred tem, da jih pogojno izpustijo iz zapora. Ugotovili so, da je bila stopnja ponovitve znatno nižja kot pri kontrolni skupini, ravno tako pa so z uporabo več testov osebnosti dognali, da je prišlo do pozitivnih sprememb v osebnostnih značilnosti udeležencev.
Kasneje so mnogi raziskovalci podvomili v rezultate te študije, saj naj bi Leary prikrojil pomembnost učinka psilocibina. Hkrati je Leary postal ekstremno sporna figura, odvzeli so mu namreč profesuro, ker naj bi ljudi agresivno nagovarjal k zauživanju psilocibina, obenem pa je začel zapostavljati svoje profesorske obveznosti. Po osebnem eksperimentiranju z psilocibinom in LSD-jem se je Leary pretvoril v najbolj zloglasnega zagovornika uporabe halucinogenih substanc v ZDA in s tem najverjetneje tudi na svetu. Širil je nauk o novih dimenzijah zavesti, ki postanejo dosegljive in razumljive, ko se predaš delovanju halucinogenih substanc. In čeprav je del takratne generacije njegovo sporočilo s pridom sprejel, je bil velik del javnosti zaskrbljen. Naenkrat se sploh ni več govorilo o medicinski uporabi in testiranju psilocibina v kliničnih študijah, ampak zgolj o množici zadete populacije, ki se sprehaja po ulicah, popolnoma odcepljena od resničnega sveta.
Prepoved uporabe in zauživanja
Težko je določiti krivca za ideološki premik, zaradi katerega so tako halucinogene gobe kot tudi ostali halucinogeni v očeh širše javnosti postali praktično javni sovražnik številka ena. Sandoz je takoj po prvotni sintezi psilocibina začel svojo proizvodnjo in ta majhna snov z močnim učinkom je bila kar naenkrat na voljo komur koli. Ljudje v veliki večini niso bili pripravljeni na prosto dostopen proizvod, ki ima takšen učinek. Nekateri krivijo Learyja in njemu podobne oznanjevalce halucinogene odrešitve v obliki bele tabletke. Spet drugi so okrivili farmacevtsko industrijo, češ da ni uvedla primerne regulacije že od samega začetka proizvodnje.
Kakorkoli že, gonja moralne panike glede vseh stvari, povezanih z halucinogenimi snovmi, je rezultirala v prepovedi njihove uporabe v medicinske namene. Psilocibin je z odločitvijo Združenih narodov dobil status substance, katere uporaba in zauživanje sta strogo prepovedana, hkrati pa je bil označen kot neprimeren za medicinsko uporabo. Takšna ureditev se je prenesla na večino držav po svetu, pri čemer so nekatere države vključile svoje posebne zakone in omejitve na tem področju.
Renesansa raziskovanja psilocibina
Klinične raziskave so s tem popolnoma zaustavile, kljub omenjeni prepovedi pa se je v literaturi v obdobju med letoma 1970 in 2000 našlo kar nekaj poročil o potencialnosti psilocibina za uporabo v medicinske namene. Ta poročila so bila osnovana predvsem na osebnih anekdotah uporabnikov kot tudi na mnenju zdravnikov, ki so bili odprti za nadaljevanje preizkušanja učinkov psilocibina.
Sčasoma se je postopoma povrnilo zanimanje za učinke psihoaktivnih snovi, med drugim tudi psilocibina. Začelo je postajati jasno, da je bila popolna prepoved vsega, povezanega s halucinogeni, najverjetneje pretirana reakcija in bolj kot dejanski smotrni ukrep le prenagljen odziv na dogajanje v tedanjem času in prostoru.
V zadnjih 15 letih je raziskovanje halucinogenih substanc znova prišlo na plan. Istočasno so se zaradi zavedanja potencialne zdravilne funkcije v mnogih zakonodajah sprostile nekatere omejitve glede uporabe halucinogenov v medicinske namene. Glede na dokazani vpliv psihoaktivnih snovi na zaznavanje resničnega sveta okoli nas se največji del raziskovanja ukvarja z potencialnimi možnostmi uporabe le-teh pri zdravljenju duševnih bolezni in odvisnosti. Ravno pri tej vrsti obolenj je namreč sprememba zaznavanja in dojemanja sveta okoli sebe mnogokrat potrebna za ozdravitev ali vsaj ublažitev simptomov.
Kdaj in v katerih primerih naj bi bil psilocibin učinkovit?
Zaenkrat je več raziskav uspelo dokazati, da je lahko uporaba psilocibina učinkovita pri zdravljenju depresivne motnje in anksioznosti. V eni izmed raziskav je bil vpliv psilocibina na zmanjšanje depresivnih simptomov primerjan z escitalopramom, ki je eden izmed najbolj razširjenih antidepresivov. Zmanjšanje pri psilocibinu se je izkazalo za bolj izrazito, in čeprav raziskovalci niso trdili, da je zgolj na podlagi ene študije moč trditi, da je psilocibin učinkovitejši od antidepresivov, to zagotovo nakazuje na potencial, ki ga vendarle ima.
Nekaj nedavno zaključenih raziskav se je osredotočilo na vpliv psilocibina na odvisnost od alkohola in tobaka in rezultati so bili v obeh primerih zelo pozitivni. Kar 32 % udeležencev ene izmed raziskav je popolnoma opustilo pitje alkohola po psihoterapiji v kombinaciji s psilocibinom. V drugi raziskavi, ki je ugotavljala učinek psilocibina na odvisnost od kajenja, so udeleženci v časovnem obdobju 15 tednov 2-krat ali 3-krat prejeli kontrolirano dozo psilocibina v kombinaciji s psihoterapijo, ki je potekala tekom celotnega obdobja. Pol leta po koncu raziskave so pri preverjanju takratnega stanja ugotovili, da je kar 80 % udeležencev popolnoma prenehalo s kajenjem, medtem ko je ta delež po 30 mesecih znašal 75 %. Trenutno pa so v teku raziskave, ki preizkušajo učinkovitost psilocibina za zdravljenje odvisnosti od metamfetamina, kokaina in opioidov.
Zelo pomembno je omeniti, da v teh raziskavah udeleženci psilocibin vedno prejmejo v kombinaciji s psihoterapijo. To vselej poteka pod varnimi pogoji, s kontrolirano dozo prejete substance in v spremljavi ustreznega osebja, med drugim psihoterapevtke, ki udeležence vodi skozi njihove izkušnje med delovanjem substance. Psihoterapija se potem nadaljuje v sledečih tednih do naslednje prejete doze psilocibina, ko se postopek ponovi. Zaradi tega celotnega postopka pa nastane rahel problem pri razlagi učinka psilocibina, saj je težko izolirati njegov vpliv v odsotnosti hkratne psihoterapevtske pomoči. Raziskovalci posledično pozivajo, da so potrebne dodatne raziskave, ki bi trdneje utemeljile, v kakšnih pogojih je zdravstvena uporaba psilocibina lahko karseda učinkovita in varna. Še en razlog, zakaj potrebujemo nadaljnje raziskovanje, je v tem, da večina obstoječih raziskav uporablja sorazmerno majhno število udeležencev. Hkrati pa je bilo dosti udeležencev, še posebej pri študijah, kjer so preučevali učinke psilocibina na depresijo in anksioznost bolnikov z diagnozo neozdravljivega raka, pri katerih sta se depresivna motnja ali tesnobnost razvili kot posledica diagnoze. Posledično je te podatke težko posplošiti.
Raziskave omenjajo tudi možne negativne učinke psilocibina. Čeprav se je velika večina raziskav zaenkrat končala pozitivno, kar pomeni varno in z dobrim toleriranjem psilocibina s strani udeležencev, vseeno obstajajo izjeme. Pri redkih posamezniki je prišlo do travmatične reakcije in psihoze. Eden izmed hujših simptomov, ki se je pojavil, je ideacija samomora, pri čemer naj bi bila intenzivnost povezana z zaužito dozo psilocibina. Hkrati se je ponovno raziskovanje psilocibina začelo nedavno, kar pomeni, da nimamo še nobenih podatkov o potencialnih dolgoročnih stranskih učinkih. Vsi prej našteti stranski učinki so zelo hudi in strokovnjaki opozarjajo, da je pri izbiri udeležencev za raziskave treba opraviti temeljit pregled ter za vsakega posebej oceniti, kakšno je tveganje, da se stranski učinki pojavijo. Dodajajo pa še, da je potrebno bolj temeljito preveriti, kakšne so možne nevarnosti, preden se začnejo oblikovati kakršnekoli varnostne smernice za medicinsko uporabo psilocibina.
Kaj bo s psilocibinom v prihodnosti
Trenutno smo v vznemirljivem obdobju preizkušanja vseh zmožnosti psilocibina in ostalih psihoaktivnih snovi za zdravljenje. Raziskovalci so že uspeli prikazati, kakšen je njihov potencial ob kontrolirani uporabi in v kombinaciji s psihoterapijo. Istočasno pa opozarjajo, da je nujno preučiti vse možne nevarnosti in stranske učinke. Šele takrat se lahko namreč začne oblikovati varnostna regulacija in postopki urejanja ustrezne zakonodaje. Zagotovo bo potrebna tehtna debata glede vseh plati učinkov psilocibina in odločitev, ali pozitivni učinki pretehtajo negativne. Že v preteklosti smo videli, kaj se lahko zgodi, ko imamo na eni strani pretirano vznemirjenje, na drugi strani pa odsotnost kakršnekoli varnostne ureditve. Upajmo, da se takšen razplet ne ponovi, saj bi s tem zapravili potencialno rešitev za marsikoga, ki je v stiski.
Viri
Nichols, D. E. (2020). Psilocybin: from ancient magic to modern medicine. Journal of Antibiotics, 73(10), 679–686. https://doi.org/10.1038/s41429-020-0311-8
Sharma, P., Nguyen, Q. A., Matthews, S. J., Carpenter, E., Mathews, D. B., Patten, C. A., & Hammond, C. J. (2023). Psilocybin history, action and reaction: A narrative clinical review. Journal of Psychopharmacology, 37(9), 849–865. https://doi.org/10.1177/02698811231190858
Van Der Meer, P. B., Fuentes, J. J., Kaptein, A. A., Schoones, J. W., De Waal, M. M., Goudriaan, A. E., Kramers, K., Schellekens, A., Somers, M., Bossong, M. G., & Batalla, A. (2023). Therapeutic effect of psilocybin in addiction: A systematic review. Frontiers in Psychiatry, 14. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2023.1134454
Ziff, S., Stern, B., Lewis, G., Majeed, M., & Gorantla, V. R. (2022). Analysis of Psilocybin-Assisted Therapy in Medicine: A Narrative Review. Curēus. https://doi.org/10.7759/cureus.21944
