Na Fakulteti za družbene vede se pri predmetu retro kulture in študije spominjanja obravnavajo pristopi k analizi kolektivnega spomina, retra, vintage kultur in nostalgije
Zakaj se toliko ljudi še danes nostalgično spominja Jugoslavije? Je to le sentimentalno hrepenenje po mladosti ali izraz nezadovoljstva z današnjim svetom? Kaj sploh je nostalgija, kako se kaže v postsocialističnih družbah in zakaj Jugoslavija ostaja tako močan simbol preteklosti?
Kako dojemamo čas in zakaj to vpliva na nostalgijo?
Da bi razumeli, zakaj Jugoslavija ostaja del kolektivnega spomina, moramo najprej pogledati, kako se je skozi zgodovino spreminjalo naše dojemanje časa
V tradicionalnih družbah so ljudje čas dojemali ciklično. Življenje se je vrtelo okoli naravnih ciklov – menjave letnih časov, obredov, sezonskega dela in ponavljajočih se družbenih struktur. Prihodnost ni bila radikalno drugačna od preteklosti, saj so se družbene vloge, vrednote in institucije skozi generacije ohranjale.
Z industrijsko revolucijo in vzponom kapitalizma v 18. in 19. stoletju pa se je dojemanje časa korenito spremenilo. Kapitalizem je uvedel linearno percepcijo časa, ki temelji na neprestanem napredku in rasti. Delovni čas se je standardiziral, prihodnost pa je postala ključen element ekonomskega načrtovanja – vlaganje, širitev trgov, inovacije in dobiček so postali glavni cilji družbe.
Socialistični režimi so obljubljali družbeno enakost, tehnološki napredek in skupno blaginjo – prihodnost je bila nekaj, kar je bilo mogoče načrtovati in nadzorovati. Toda po padcu socializma se je ta vizija razblinila. Prihodnost je postala negotova, nestabilna in nepredvidljiva, ljudje pa so začeli preteklost dojemati kot nekaj varnega in urejenega.
V takšnih okoliščinah se pojavi nostalgija – ne samo kot želja po vrnitvi v preteklost, ampak kot odgovor na negotovost sedanjosti. Nostalgija zato ni toliko vezana na resnično preteklost, ampak na to, kako si predstavljamo pretekle čase in kaj smo z razpadom socializma izgubili. Jugoslavija v tem kontekstu postane simbol stabilnosti, enakosti in skupnosti, ki jih v današnjem svetu pogosto primanjkuje.
Kaj sploh je nostalgija?
Roger Cardinal pravi, da nostalgija označuje grenko-sladko hrepenenje, ki pelje skozi prostor in čas. V 17. stoletju so jo dojemali kot bolezensko stanje, danes pa velja za naraven psihološki in socialni mehanizem, ki nam pomaga osmisliti spremembe v individualnem ter kolektivnem življenju.
Svetlana Boym razlikuje dva tipa nostalgije:
• Restorativna nostalgija želi preteklost dobesedno obnoviti in povrniti v sedanjost.
• Refleksivna nostalgija je bolj melanholična, saj se zaveda, da preteklosti ni mogoče vrniti, a jo uporablja kot vir smisla v sedanjosti.
Jugonostalgija je pogosto refleksivna – ljudje ne želijo ponovitve preteklega sistema, temveč vrednote, ki so takrat obstajale in prihodnost, ki so jo izgubili. To pomeni, da ne pogrešajo nujno političnega sistema Jugoslavije, ampak občutek socialne varnosti, pravičnosti in povezanosti. To niso zgolj sanje o izgubljeni preteklosti temveč tudi o izgubljeni prihodnosti, ki se je napovedovala.
Nostalgija je kompleksna in večpomenska, čustveno nabita, neinstrumentalna zgodba, ki romantizira in istočasno žaluje za izgubljenimi časi, občutki, dogodki. Ti pa so v ostrem nasprotovanju z manjvrednim današanjim časom. Na binaren način romantizira: obenem slavi in obžaluje nepovratno izgubo.
Mitja Velikonja, prof. dr. kulturologije
Kaj je postsocialistična nostalgija?
Fred Davis ugotavlja, da nostalgija več pove o sedanjosti kot o preteklosti. Ljudje ne idealizirajo socializma zato, ker bi bil popoln, temveč zato, ker sodobna družba pogosto prinaša razočaranje, socialne neenakosti in občutek izgubljene stabilnosti.
Postsocialistična nostalgija se je pojavila v državah, ki so po padcu socializma prešle v kapitalizem, in predstavlja hrepenenje po preteklosti, ki ni le politično, ampak tudi kulturno in družbeno pogojeno. Pogosto ne izraža želje po obnovi prejšnjega sistema, ampak predvsem kritiko sedanjosti – občutek, da je bilo nekoč boljše, ne toliko zaradi same ideologije, temveč zaradi stabilnosti, socialne varnosti in kolektivnega duha, ki ga ljudje povezujejo s prejšnjim obdobjem.
Pogosto se pojavi v državah, kjer je tranzicija obljubljala več, kot je lahko dostavila. Večje kot so neizpolnjene obljube, večja je frustracija nad sedanjostjo in s tem večja nostalgija za idealizirano preteklostjo. Medtem ko je bil padec socializma predstavljen kot korak proti večji blaginji, demokraciji in svobodi, so realne posledice pogosto prinesle gospodarske in socialne težave. Namesto enakopravnosti in napredka so se pojavili naraščajoča ekonomska neenakost, razslojevanje družbe, brezposelnost in občutek odtujenosti.
Zakaj se pojavi postsocialistična nostalgija?
1. Ekonomske težave tranzicije
- Po padcu socializma so številne države doživele visoko brezposelnost, propad velikih industrijskih podjetij, zmanjšanje socialne varnosti in privatizacijo javnih storitev.
- Mnogi ljudje, ki so imeli nekoč stabilno službo, stanovanje in zajamčene socialne pravice, so v novem sistemu izgubili ekonomsko varnost, kar je povzročilo občutek izgube varne preteklosti.
2. Družbena neenakost in razslojevanje
- Socializem je, vsaj v teoriji, zagovarjal enakost in solidarnost, medtem ko je kapitalistični sistem prinesel večje razlike med bogatimi in revnimi.
- Medtem ko je bilo v socializmu večina ljudi približno na istem ekonomsko-socialnem nivoju, je tranzicija prinesla hiter vzpon elite in obubožanje nižjih slojev.
3. Izguba kolektivne identitete
- Socialistične države so močno poudarjale kolektivizem, bratstvo in enotnost, kar je ljudem dajalo občutek pripadnosti.
- Tranzicija v kapitalizem je prinesla poudarek na individualizem in konkurenco, kar je mnogim pustilo občutek osamljenosti in izgubljenosti.
4. Politična in družbena nestabilnost
- Razpad socialističnih držav ni prinesel samo gospodarskih težav, temveč tudi politično nestabilnost, konflikte in vojne (npr. razpad Jugoslavije, vojne na Balkanu, korupcija v novih demokracijah).
- Mnogo ljudi je bilo razočaranih nad novimi političnimi elitami, ki so pogosto ponavljale iste vzorce korupcije in avtokracije, ki so jih prej očitali socializmu.
5. Selektivni spomin in kulturna reprezentacija preteklosti
- Nostalgija pogosto temelji na selektivnem spominu – ljudje se spominjajo pozitivnih vidikov preteklosti (socialna varnost, občutek skupnosti), medtem ko negativne plati (pomanjkanje politične svobode, cenzura, enopartijski sistem) pogosto potisnejo v ozadje.
- Mladim generacijam, ki socializma niso doživele, pa so podobe preteklosti pogosto posredovane skozi medije, popularno kulturo in družinske zgodbe, kar vpliva na njihovo percepcijo preteklega obdobja.
Ali je jugonostalgija zgolj iluzija?
Nostalgija je vedno delno selektivna in subjektivna, saj ljudje pogosto romantizirajo preteklost. Jugoslavija ni bila popolna. Obstajale so politične represije, cenzura in gospodarske težave. Mnogi disidenti in manjšine so imeli povsem drugačne izkušnje od tistih, ki danes izražajo nostalgične občutke.
Vendar jugonostalgija ni nujno lažna podoba preteklosti. Bolj kot idealizacija Jugoslavije je to kritika sodobne družbe – opozorilo, da so vrednote, kot so socialna pravičnost, enakost in solidarnost, danes vse bolj zapostavljene. Ne gre le za hrepenenje po preteklosti, temveč tudi za vprašanje: ali smo resnično napredovali? Nostalgija sama po sebi ne more spremeniti realnosti, lahko pa nam pomaga razumeti, kaj v sodobni družbi manjka – in kako bi lahko prihodnost oblikovali drugače. Jugoslavije ni več, a duh bratstva in enotnosti, socialne varnosti in skupnosti še vedno živi v kolektivnem spominu mnogih.
Viri
Davis, F. (1979). Yearning for yesterday: A sociology of nostalgia. New York, 4, 2-4.
Boym, S. (2008). The future of nostalgia. Basic books.
Velikonja, M. (2008). Titostalgija – Študij nostalgije po Josipu Brozu. Mirovni Inštitut.
Velikonja, M. (2024). Retro in kulture spominjanja [Neobjavljeno predavanje]. Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani.
V naslovnem kolažu so uporabljene naslednje fotografije in izrezki.
Gal, Jože (1. maj 1961). Večer. https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=29843553
Dolenjski list (03.07.1963), letnik 14, številka 26. URN:NBN:SI:doc-MJVNDGTF fromhttp://www.dlib.si
Trpin, Janez (1948). Titova štafeta, 25. maj 1948. URN:NBN:SI:IMG-7JZIE3XV fromhttp://www.dlib.si
