Teorije zarote so v današnji družbi stalni del javne razprave. Pogosto jih dojemamo kot nekaj nevarnega, iracionalnega in vrednega posmeha. Hkrati obstajajo zgodovinski primeri, kjer se je izkazalo, da je res šlo za skrivne dogovore majhnih skupin ljudi, ki so delovale v ozadju. Teorije, ki so bile sprva označene kot »teorije zarote«, so pozneje postale uradne razlage pomembnih dogodkov. Ob tem se odpira vprašanje: smemo teorije zarote samodejno zavrniti, ali pa jih moramo presojati bolj previdno in posamično?
Kaj sploh je teorija zarote?
Obstaja več načinov opredeljevanja teorij zarote. Ena skupina pristopov razume teorije zarote kot razlage, ki so že v samem pomenu besede označene kot problematične: naj bi bile špekulativne, v nasprotju s splošno sprejetim mnenjem, preveč zapletene in rezultat neizobraženosti. Na tak način se izraz »teorija zarote« uporablja kot žaljivka- ko nekaj poimenujemo teorija zarote smo s tem že povedali, da se s to teorijo ni vredno resno ukvarjati.
Druga opredelitev je nevtralna definicija. Na tej ravni teorija zarote ni nič drugega kot pojasnilo dogodkov, pri katerem ima osrednjo vlogo relativno majhna skupina ljudi, ki deluje v tajnosti in usklajeno, da bi dosegla skupni cilj. Tak opis ne pove nič o tem, ali je teorija dobro ali slabo podprta z dokazi; pove le, da gre za razlago z zaroto v ozadju. Po takšni nevtralni rabi bi tako uradne razlage resničnih političnih škandalov kot domneve o skritih elitah spadale v isti širok razred teorij zarot, ki se šele naknadno razvrstijo na bolje in slabše utemeljene.
Danes je v kontekstu zahodnih družb izraz »teorija zarote« skoraj samodejno povezan z idejo, da gre za nekaj neutemeljenega, medtem ko naj bi bila raba v preteklosti (vse do približno šestdesetih let 20. stoletja) precej bolj nevtralna.
Primer Mountain Meadows
Zelo ilustrativen je primer masakra pri Mountain Meadows leta 1857 v današnji zvezni državi Utah. Kolonija priseljencev je bila napadena in več kot sto ljudi je izgubilo življenje. Prvotna uradna razlaga je odgovornost pripisala skupini domorodnih prebivalcev, ki naj bi napadli priseljence v odziv na domnevno zastrupitev vodnega vira. Ta zgodba je bila dolgo časa uradno stališče vplivnih verskih in političnih struktur.
Relativno zgodaj se je pojavila alternativna razlaga, po kateri napada niso organizirali domorodci, temveč belski pripadniki mormonske skupnosti, ki so se preoblečeni v domorodce priključili napadu in ga usmerjali. Prvi zagovorniki te razlage niso imeli neposrednega dostopa do kraja zločina in so jo razvili iz razdrobljenih poročil ter govoric. V očeh večine so bili zgolj odpadniki in amaterji, zato je bila njihova razlaga dojeta kot tipična teorija zarote: v nasprotju z uradno zgodbo, brez trdnih dokazov in obremenjena s sumom osebne pristranskosti.
Sčasoma pa se je slika začela spreminjati. Zbirala so se pričevanja preživelih otrok, ki so povedali, da so bili napadalci belci, preoblečeni v domorodce. Pojavljala so se pričevanja udeležencev, tudi priznanja nekaterih, ki so v pozni starosti opisovali svoj del v napadu in govorili o ukazih ter organizaciji s strani lokalnih mormonskih voditeljev. Kljub temu je uradna razlaga dolgo ostajala nespremenjena, ker so bili ključni akterji politično in versko vplivni, s tem pa so lahko usmerjali zgodovinopisje in sodne postopke.
Šele po desetletjih kopičenja dokazov in širše zgodovinske obdelave je prvotna razlaga začela razpadati. V drugi polovici 20. stoletja je v mormonskih krogih prišlo do »preobrata«, kjer so vplivni zgodovinarji in verski voditelji prenehali vztrajati pri razlagi, ki krivdo vali predvsem na domorodce, ter začeli sprejemati stališče, da je šlo za napad, ki so ga vodili lokalni belci, povezani z versko skupnostjo. Primer Mountain Meadows pokaže, da lahko ista razlaga v različnih obdobjih zaseda zelo različne statuse.
»Samozatesnitvene« teorije
Ko govorimo o teorijah zarote, se pogosto pojavi očitek, da so »samozatesnitvene«: privrženci jih nikoli ne opustijo, ampak jih vedno znova rešujejo z dodatnimi domnevami o prikrivanju in podtaknjenih dokazih. Toda pri natančnejši analizi se pokaže, da ni težava v samih teorijah, temveč v vedenju ljudi, ki jih zagovarjajo.
Ob razlagi teorij zarot je vedno mogoče dodati hipotezo o prikrivanju dokazov, podtaknjenih pričevanjih ali novih skritih akterjih. Vprašanje torej ni, ali teorija lahko postane samozatesnitvena, saj je to mogoče skoraj pri vsaki teoriji, ampak ali jo privrženci dejansko »obračajo« tako, da jo za vsako ceno rešujejo. Empirično gledano obstajajo ljudje, ki po določenem času svoje najljubše teorije preprosto opustijo, ko se jim zdijo dodatni stroški previsoki, hkrati pa je dobra informiranost in kritično razmišljanje zmanjšujeta verjetnost vztrajanja pri teorijah z očitno šibko utemeljitvijo.
Od teorij zarote do uradnih razlag
Kako potem poteka prehod od špekulativne teorije do uradno sprejete razlage? Teorijo si lahko predstavljamo kot trdno jedro, okoli katerega se gradi pas pomožnih hipotez in predpostavk. Ko prihajajo novi podatki, se ta pas lahko spreminja– včasih zato, da rešimo teorijo pred navideznimi ovirami, drugič zato, da izkoristimo nove priložnosti za razlago. Ključno vprašanje je, ali se teorija razvija progresivno in prinaša uspešne napovedi ter nove razlage, ali pa degenerira, ker ves čas rešuje stare težave brez novih vpogledov.
V primeru Mountain Meadows je bila teorija, ki je imela v središču razlago »domorodci so bili glavni krivci«, skozi čas prisiljena v vedno nove kompromise: najprej popolna zanikanja vloge belcev, potem priznavanje »nekaj posameznikov«, ki naj bi bili prisiljeni, nato sprejemanje vedno več elementov, ki so bili prej izključeni. Nasprotno je teorija, ki je v jedru imela idejo o belskih voditeljih napada, sčasoma pridobivala potrdila v obliki novih pričevanj in zgodovinskih analiz.
Pri oblikovanju in spreminjanju teorij zarot gre za proces, v katerem se različne razlage med seboj preizkušajo skozi čas; racionalna odločitev ni vezana na en sam trenutek, temveč na daljše obdobje. Zaradi tega ne moremo določiti meje, kdaj teorija zarote čez noč preneha biti »teorija zarote« in postane uradna razlaga.
Teorije zarote na TikToku
Če se od zgodovinskega primera premaknemo v digitalno sedanjost, dobimo precej drugačen, a povezan pogled na teorije zarote. Ena izmed nedavnih empiričnih analiz se je osredotočala na pojav teorij zarot na družabni platformi TikTok. Teorije zarote so bile v njej opredeljene kot napačne ali nepreverjene pripovedi o skritih, pogosto zlonamernih načrtih skupin, organizacij ali vlad. Raziskovalci so s pomočjo uradnega TikTokovega raziskovalnega vmesnika zbrali vzorec približno 1,5 milijona daljših videov, naloženih v ZDA v obdobju treh let, ter iz spletnih virov o teorijah zarote izluščili nabor ključnikov (ang. hashtag), ki signalizirajo prisotnost konspirativne vsebine.
Na podlagi teh oznak so ocenili razširjenost videov, ki so bili vsebinsko povezani s teorijami zarote. Ugotovili so, da je bilo v letu 2023 vsak mesec objavljenih vsaj tisoč novih konspirativnih videov na ameriških profilih. Kljub relativno majhnemu odstotku gre zaradi ogromnega obsega platforme za stalno prisotno in relevantno količino vsebine. Raziskava je preizkusila tudi uporabo velikih jezikovnih modelov za avtomatsko prepoznavanje konspirativnih videov skozi prepise zvoka. Ti modeli lahko dosežejo zelo visoko natančnost pri zaznavanju škodljive vsebine, vendar se njihova celotna uspešnost izkaže za primerljivo z dobro izurjenimi klasičnimi modeli. Zaradi tega so uporabni predvsem kot orodje, ne pa kot čudežna rešitev filtriranja vsebine.
Zakaj splošno nezaupanje ni dobra strategija
Po eni strani je jasno, da teorije zarote obstajajo na spektru: od povsem ekstremnih in neutemeljenih razlag do tistih, ki sčasoma postanejo priznane in dobro podprte z dokazi. Prav tako je opazno, da so stalno prisotne na platformah, ki predstavljajo glavni vir informacij za velik del prebivalstva. Zaradi tega jih ne bi smeli obravnavati naivno, temveč previdno in z določeno mero odgovornosti.
Teorij zarote ne bi smeli zavračati le zato, ker so dojete kot takšne. Obstajajo teorije, ki so začele kot izrazito nepopularne in v nasprotju z uradnimi razlagami, vendar so se z leti izkazale za najboljše pojasnitve dejanskih dogodkov. Hkrati pa zgolj priznanje, da so nekatere teorije zarote resnične, ne pomeni, da je nujno jemati resno vsako od njih. Ključno je, ali teorija zmore razlagati nova dejstva brez vedno bolj krhkih dodatnih predpostavk, ali pa obstaja predvsem zaradi izgovorov in izoliranosti pred kritiko.
Kako razmišljati o teorijah zarote kot bralec
Za bralca in uporabnika družbenih omrežij iz tega sledijo zelo praktične usmeritve. Ko naletimo na teorijo, ki govori o skritih dogovorih in manipulacijah, ni dovolj, da jo zavrnemo samo zato, ker vključuje zaroto, saj nas zgodovina uči, da so se zarote včasih res dogajale. Prav tako pa ni razumno teorije sprejemati samo zato, ker se nam zdijo privlačne, ker potrjujejo naše strahove ali ker ponujajo dramatično razlago zapletenih dogodkov.
Nevtralno razumevanje teorij zarote omogoča bolj neoseben pristop: teorije, ki govorijo o zarotah, obravnavamo kot običajne razlage, ki so lahko bolj ali manj dobre. Namesto pripisovanja negativnega pomena se osredotočimo na količino dokazov posameznih trditev in na opazovanje obnašanja teorije skozi čas. To pomeni več dela (ne moremo si pomagati z enostavnim pravilom »vse teorije zarote so napačne«), a rezultat je bližje racionalnemu in odgovornemu javnemu razmišljanju, ki ga potrebujemo v času, ko se konspirativne pripovedi širijo hitreje kot kdaj koli prej.
Viri
Clarke, S. (2025). When conspiracy theorists win. Inquiry, 68(8), 2841–2864. https://doi.org/10.1080/0020174X.2024.2371482
Corso, F. in Pierri, F. in Morales, G. (2024). Conspiracy theories and where to find them on TikTok. 10.48550/arXiv.2407.12545.
