Prehod iz predmodernih v moderne družbe je kot pomemben mejnik zaznamovalo oblikovanje demokracije, ob vsakodnevnem spreminjanju in razvijanju sveta pa se pojavi vprašanje, kako se bodo družbene oblike razvijale naprej. Odgovor na to vprašanje ponuja priznani sociolog Colin Crouch, ki je populariziral fenomen »postdemokracija« (ang. post democracy).
Kaj je postdemokracija?
Demokracija je proces, ki lahko poteka na načine, ki stopnjo demokratičnega kvocienta v državi izboljšujejo ali poslabšujejo. Iz te predpostavke izhaja Crouchova teorija postdemokracije.
Postdemokracija je tako izraz za slabšanje kakovosti demokracije, ko formalno ogrodje demokracije v državi še obstaja, vendar pa ljudje zaradi močne okrnjenosti demokratičnosti postopkov nimajo več pravega vpliva na oblikovanje politike ali vodenje države.
Je torej naslednja stopnja v razvoju demokracije, v kateri demokratični elementi (politične stranke, volitve, parlamenti …) v državah še vedno obstajajo, vendar pa je njihova demokratična funkcija do neke mere omejena.
V postdemokracijah politični procesi, kot so volitve, postanejo formalnost, saj so bile dejanske odločitve predhodno sprejete brez ozira na volilno telo, največkrat v zakulisju politične arene s strani lobistov in ekonomskih elit.
Volitve kot mehanizem izbire političnih predstavnikov sicer še potekajo, vendar pa se zaradi neučinkovitosti participacija zmanjšuje, politični predstavniki izgubljajo interes za sodelovanje, javna sfera pa tako postaja čedalje bolj prazna.
Pokazatelji postdemokracije v sodobnem življenju
Ključni kazalnik postdemokracije je ekonomska globalizacija, ki v sodobnih družbah omogoča korporacijskim elitam delovanje brez pravega nadzora državnih služb in institucij. Premik dejanske moči od politike k poslovnim interesom vodi v slabše povezovanje demokratičnih strank z volivci, zaradi povečanega razkoraka pa prihaja do apatičnosti prebivalstva in erozije demokratičnih vrednot v državi.
Poleg tega se v politiki povečuje politizacija manjših vprašanj tehnične narave, zaradi česar upade število debat o pomembnih družbenih vprašanjih. Proces izbire političnih voditeljev je postal formalnost, kjer se stranke pogosto držijo sredine, namesto da bi zastopale ključne ideje in vrednote, ki bi jih razlikovale od drugih političnih strank. Takšne prakse vodijo v stagnacijo političnega sistema, levi in desni pol pa se postopoma združujeta.
Prostor za pristno politično razpravo se v sodobnih družbah zmanjšuje tudi zaradi naraščanja števila medijskih korporacij, ki oblikujejo javno mnenje. Z manipulacijo informacij se demokratične institucije postopoma preoblikujejo v orodja za upravljanje, dejanska participacija volivcev pa tako začne postajati stvar preteklosti.
Demokracija in njene omejitve
Demokracija se v postdemokratičnih okoliščinah spopada z različnimi omejitvami, največja med njimi je proces globalizacije. Mednarodna podjetja in institucije so s svojo močjo že začela presegati nacionalne okvire držav, kjer je demokracija ostala zakoreninjena na nižji stopnji. Podjetja so postala tisti akterji, ki narekujejo in postavljajo pogoje za delovanje državnih tvorb, to pa vodi v zmanjšanje vpliva volivcev na sprejemanje ključnih političnih, pa tudi gospodarskih odločitev.
Omejitve demokracije razkriva tudi pojav »privatiziranega keynesianizma«. V klasični keynesianistični misli se je država zadolževala zato, da je lahko stimulirala ekonomijo, v privatiziranem keynesianizmu pa se oblast zanaša na svoje državljane, da bodo s svojim zasebnim dolgom prispevali k ohranjanju gospodarske stabilnosti v državi.
To kaže na očitno nemoč političnih elit, da se soočijo s sistemskimi izzivi velikih razsežnosti, kot so družbena neenakost in finančne ter druge krize.
Pričakovanja za prihodnost
Demokracija, kot jo poznamo danes, se bo morala za svojo oživitev prilagoditi in spremeniti glede na razmere, ki vladajo v sodobnih družbah. Odločanje le na ravni držav postaja zastarelo. S pojavom novih vprašanj, kot so podnebne spremembe ali ustvarjanje trajnostnega gospodarstva, je demokratične procese potrebno dvigniti na raven mednarodne skupnosti. Demokracija na nacionalni ravni postaja čedalje manj učinkovita za reševanje teh dilem, kljub temu pa jo bo zaradi močne navezanosti na nacionalne identitete prebivalstva težko preoblikovati v nekaj globalnega.
Crouch vidi rešitev v izgradnji demokracije nadnacionalnih akterjev, kot je Evropska unija, hkrati pa je pomembno začeti razpravo o vlogi nacionalnih vlad v mednarodnih organizacijah. Uspešnost revitalizacije demokracije v prihodnosti je tako pogojena z vprašanjem, ali bomo lahko razvili večnivojsko upravljanje, ki bi združevalo lokalno, nacionalno in nadnacionalno raven demokracije.
Viri:
Crouch, C. (2016). The March Towards Post-Democracy, Ten Years On. The Political Quarterly, 87(1), 71–75. DOI: https://doi.org/10.1111/1467-923X.12210
Romito, M. (2019). Education and Postdemocracy. Tensions, Challenges and Opportunities in the Present World. An Interview with Colin Crouch, SD, 23-34 DOI: https://www.rivisteweb.it/doi/10.12828/96359
