Pri predmetu »Mediji in popularna kultura« na Fakulteti za družbene vede se študentje učimo analizirati vlogo medijev v sodobni družbi. Raziskujemo, kako mediji oblikujejo naše razumevanje družbenih fenomenov in vplivajo na kulturo ter identiteto.
Zmota transparentnosti
Poročila naj bi bila v teoriji nepristranska in objektivna, vendar John Fiske, priznani teoretik medijske komunikacije, opozarja, da so podvržena prevladujočim družbenim idejam. Televizijske novice so skrbno izbrane in oblikovane znotraj kulturnih in družbenih okvirjev in posledično oblikujejo naše dojemanje sveta. To ustvarja iluzijo, da prikazujejo resničnost takšno, kot je –to zmotno prepričanje Fiske imenuje ‘zmota transparentnosti’. V tem članku bomo podrobneje raziskali medijske tehnike upovedovanja realnosti.
Kaj so poročila?
Fiske definira poročila kot dejanske informacije, ki jih gledalci potrebujejo za sodelovanje v družbi. Gre za cenjen televizijski žanr, od katerega pričakujemo objektivnost in neodvisnost od politike. Hkrati so poročila tudi izdelek, ki mora pritegniti dovolj gledalcev, da pokrije visoke stroške proizvodnje in distribucije.
Strategije obvladovanja
Fiske meni, da novice nadzorujejo realnost, da bi preprečile kaos v njeni večpomenskosti.
Ta nadzor pomena informacij poimenuje Strategije obvladovanja in jih razdeli na dve ravni: paradigmatična (izbor in kategorizacija novic) ter sintagmatična (kombinacija in pripovedovanje novic).
Izbor in kategorizacija novic
Izbor novic: Mediji nikoli ne poročajo o vseh dogodkih, ki se zgodijo, temveč izberejo tiste, ki jih ocenijo kot pomembne ali zanimive za njihovo občinstvo. Pri tem so podrejeni določenim vrednotam, družbenim normam in mitom, ki vplivajo na izbiro. Izbor temelji na kulturno določenih kriterijih, kot so aktualnost, povezanost z elitnimi osebami, negativnost in presenetljivost.
Dobra novica mora biti aktualna, kar pomeni, da se je dogodek zgodil v zadnjih 24-ih urah in da so se v tem času zgodile stvari, ki si jih lahko razložimo kot izvor in konec dogodka.
Poleg tega mora delovati presenetljivo, da gledalec verjame, da so resnične. A tu je protislovje: novinarji pogosto že vnaprej vedo, kako bodo zgodbo predstavili, saj sledijo znanim oblikam (npr. “dober proti slabemu”, “kaos in rešitev”). Tako gledalcu zgodba deluje nova in nepričakovana, čeprav je v resnici sestavljena po predlogi. Presenetljivost torej ni vedno odraz realnosti, ampak rezultat novinarskega načina pripovedovanja, ki ustvarja videz objektivnosti.
Dogodki, povezani z elitnimi osebami ali državami, so večkrat izpostavljeni, saj te osebe že same po sebi nosijo status pomembnosti in legitimnosti. Nasprotno, o dogodkih, povezani z navadnimi posamezniki ali manj vplivnimi državami, se pogosto poroča le, ko prinašajo konflikte ali nasilje, saj to izstopa iz normeNorma je navodilo, ki usmerja vedenje v situacijah oz. opredeljuje primerno... More in pritegne pozornost občinstva.
Negativnost je še posebej pomemben kriterij. Mediji pogosto iščejo zgodbe, ki predstavljajo konflikte ali škandale, saj negativne novice zagotavljajo večjo pozornost. Negativni dogodki v drugih delih sveta, kot na primer politična korupcija v Afriki ali vojne v Bližnjem vzhodu, se pogosto interpretirajo v okviru zahodnih vrednot. Te zgodbe so prikazane na način, ki potrjuje naše obstoječe predstave o teh regijah. Pozitivne zgodbe o teh istih regijah so manj zanimive, ker ne prinašajo konflikta z zahodnimi predstavami o stabilnih in demokratičnih družbah.
Novičarske vrednote izhajajo iz iste družbe kot fikcijske, obojne imajo enako potrebo po popularnosti. Za nastanek dobre novičarske zgodbe je konflikt enako pomemben kot za nastanek dobre fikcijske zgodbe.
Kategorizacija: Po selekciji novice sledi kategorizacija, kjer mediji izbrane dogodke umestijo v določen kontekst – npr. politike, gospodarstva ali športa – kar dodatno usmerja gledalčevo interpretacijo. Kategorije so pomembne, saj občinstvo na podlagi njih določi, kako bo dogodek razumelo in kakšno težo mu bo pripisalo.
Oblikovanje in pripovedovanje novic
Cilj pri poročanju novic je, da jih gledalci dojemajo kot objektivne. Vendar kot smo že prej videli se ta objektivnost poruši, saj mediji interpretirajo realnost že s tem ko izbirajo o čem bodo poročali. Poleg selekcije in kategorizacije Fiske govori o “sintagmatičnih strategijah obvladovanja”, ki se nanašajo na to, kako so novice povedane oziroma oblikovane.
Ukleščanje/objektivnost: Televizijske novice dosežejo objektivnost s tehniko “ukleščanja”, ki jo izvedejo trije akterji. Voditelj v studiu, poročevalec s terena in komentar verodostojnega očividca.
Voditelj v studiu ni avtor tega kar bere, kar bi naj pomenilo, da so dejstva, ki jih govori objektivna. Gledalci morajo to osebo doumeti kot zanesljivega in objektivnega, saj je glas institucije. Komentar verodostojnega očividca je fizična oseba izven studia. To je lahko aktualen posnetek ali zvok oz. nekaj za kar se zdi, da izraža realnost. Njihova naloga je, da neko novico le potrdijo, pomen novice pa ustvarja diskurz studia. Poročevalec s terena posreduje med “grobo realnostjo” (govorec v studiu) in “končno resnico” (očividec).
Tukaj je bistveno protislovje – resnica torej obstaja samo v studiju, kljub temu pa je njena avtentičnost odvisna od aktualnega posnetka. Objektivnost je močno povezana z avtentičnostjo in takojšnostjo. Avtentičnost jamči resničnost interpretacije, takojšnjost pa maskira proizvedenost poročil. Obe podpirata t. i. “prevaro transparentnosti” omenjeno na začetku.
Eksnominacija je strategija, kjer se določeni pojmi, stališča ali vrednote sploh ne imenujejo in se tako predstavljajo kot samoumevni oziroma univerzalni.
Na primer, poročanje o vladi pogosto prikazuje njena dejanja kot racionalna in objektivna, ne da bi izrecno omenili, da gre za politične odločitve, ki temeljijo na določenih interesih. Njihova stališča izreka “objektivni glas” tj. poročevalec novic, uporablja pa se pasivni glagolski način. Ko voditelj prebere tako stališče se zdi kot da to nima posameznega akterja in je univerzalna resnica.
Nasprotno pa so stališča opozicije, manjšin ali marginaliziranih skupin pogosto predstavljena kot vprašljiva in individualizirana. Imena posameznikov so izpostavljena v podnapisih in uporablja se aktivni glagolski način, ki jim daje značaj subjektivnosti in s tem odvzema legitimnost.
Inokulacija je strategija kjer so radikalni glasovi vključeni v medijsko pripoved vendar pod nadzorom.Ta strategija omogoča, da se nasprotujoča stališča obravnavajo, vendar se hkrati ohranja prevladujoči narativ ali ideologija.
Metafore so ključni del medijskega jezika, saj omogočajo, da so kompleksni družbeni in politični koncepti predstavljeni na način, ki je gledalcem razumljiv. Vendar pa metafore niso nevtralne; pogosto prenašajo specifične vrednote in pomen ter oblikujejo način, kako občinstvo dojema določeno tematiko.
Na primer, politične kampanje so pogosto opisane kot »tekma« ali »bitka«, kar ustvarja občutek, da gre za neizogibno rivalstvo, kjer mora nekdo zmagati, drugi pa izgubiti. Ta uporaba metafor vzdržuje logiko konflikta in tekmovalnosti ter lahko zakrije dejansko vsebino političnih razprav ali vprašanj.
Naracija: Čeprav se vsebina novic spreminja iz dneva v dan, njihova forma ostaja enaka. Poročila obvladujejo večslojno realnost s ponavljajočo pripovedno strukturo in skrbno izbiro, katerim glasovom bodo dovolili spregovoriti. To je ena odločilnih strategij obladovanja, ki pa je skupna fikciji in poročilom.
Kombinacija vseh teh strategij omogoča medijem, da vzpostavijo občutek objektivnosti in resničnosti, hkrati pa subtilno oblikujejo način, kako občinstvo razume svet. Na ta način se mediji zavarujejo pred očitki pristranskosti, medtem ko vseeno ohranjajo nadzor nad tem, kako bo interpretirana realnost.
Literatura
Fiske, J. (1987). Television culture. Routledge.
