V tokratni epizodi podkasta Ultraved se je dr. Mateja Pate pogovarjala s prof. dr. Ireno Zdovc o lepotah in mikrobioloških tveganjih življenja s hišnimi ljubljenčki.
Avtorica: viš. znan. sod. dr. Mateja Pate, Veterinarska fakulteta
Gostja: prof. dr. Irena Zdovc, Veterinarska fakulteta
Snemanje in montaža: Domen Ožbot, videokeks.si
Urejanje in VO: Tjaša Vrhovnik Mlekuž
Glasba: Mikhail Smusev (Pixabay)
Podkast predstavlja zaključno nalogo usposabljanja za mikrodokazilo Veščine komuniciranja za dostopno znanost: podkasti in je del učnega procesa. Na usposabljanju so udeleženci, ki še nimajo izkušenj s to obliko komuniciranja, spoznavali podkast kot orodje, ki je učinkovito pri posredovanju znanstvenih spoznanj širšemu občinstvu.
Transkripcija
Napovednik: Podkast, ki ga boste slišali, predstavlja zaključno nalogo usposabljanja za mikrodokazilo “Veščine komuniciranja za dostopno znanost: podkasti” in je del učnega procesa. Na usposabljanju so udeleženci, ki še nimajo izkušenj s to obliko komuniciranja, spoznavali podkast kot orodje, ki je učinkovito pri posredovanju znanstvenih spoznanj širšemu občinstvu.
Pate: Še vedno se živo spominjam predavanja na faksu, med katerim je naša legendarna profesorica mikrobiologije zgroženo komentirala ravnanje in obnašanje nekaterih lastnikov domačih živali. Si morate misliti, nekateri celo dovolijo, da živali spijo v njihovi postelji, je rekla. Tudi meni je takrat moj pes vsako noč grel noge v moji postelji, zato se mi je zgroženost priznane slovenske veterinarske mikrobiologije zdela pretirana. Takrat še nisem vedela prav dosti o mikrobih, da bi se od odrekla kosmatemu termoforju in tako je pes obdržal svoje mesto na moji postelji. Danes bi ga brez kakršnega koli predsodka postavila pred vrata spalnice. Drugačni zorni kot je seveda posledica podrobnejšega seznanjanja z mikrobi na moji poklicni poti. Ob poglabljanju v nevidni živi svet smo na dobri poti do profesionalne deformacije in se nam kaj hitro lahko zgodi, da vsem ljudem okrog nas hitro zlezemo v vrh glave, ko jim začnemo razlagati priporočila, seveda čisto dobronamerna o mikrobiološko ustreznem in netveganem vedenju. A vseeno mislim, da je prava mera ozaveščanja vedno na mestu, zato se bom danes o boleznih, ki se z živali prenašajo na ljudi, pogovarjala s profesorico, doktorico Ireno Zdovc, ki svoje znanje o bakterijah in glivah izjemno rada deli s svojimi študenti, kolegi in drugimi, ki jih ta tematika zanima. Morda vam bo ta pogovor malce bolj približal bitja, ki jih lahko vidimo samo s horoskopom, kot je mikrobe nekoč izjemno simpatično opisal neki malček v vrtcu. Ker sva z Ireno dolgoletni sodelavki, sva se dogovorili, da se bova med pogovorom tikali. Irena pozdravljena in najlepša hvala, da si se odzvala mojemu vabilu na pogovor.
Zdovc: Z velikim veseljem.
Pate: Danes se bova torej pogovarjali o zoonozah, se pravi o boleznih, ki se prenašajo iz živali na ljudi. Naši ljubljenčki nam lahko poleg veselja, ki ga imamo z njimi, podarijo tudi številne povzročitelje bolezni. Kako se bolezni prenašajo iz živali na ljudi?
Zdovc: Najprej bi mogoče povedala, kakšna je klasična definicija zoonoz. Ta pravi, da so zoonoze bolezni, ki se praviloma po naravni poti prenašajo z živali na ljudi, vendar pa smer prenosa in način prenosa nista vedno predvidljiva. Kadar se bolezni prenašajo z živali na ljudi, govorimo o zoonozah, ampak smer prenosa pa lahko tudi obratna. Se pravi, da se prenašajo z ljudi na živali. Takrat pa govorimo o reverznih zoonozah ali antroponozah. Te slednje so sicer redke, vendar pa niso zanemarljive. Zdaj na kakšne načine se bolezen prenaša, je včasih odvisno od bolezni same, od povzročitelja, skoraj vedno oziroma najbolj pogosto se prenašajo z neposrednim stikom, se pravi ob dotiku, pestovanju, skratka rokovanju z našim hišnim ljubljenčkom. Včasih gre to preko njihovih telesnih tekočin bodisi krvi, urina, raznih izcedkov, kadar je bolezen take narave, lahko tudi preko blata. No, kadar govorimo o prenosu preko blata, se ponavadi zelo pogosto srečujemo s problemom pasjih iztrebkov in pa tudi mačjih iztrebkov. Mačji so mogoče še bolj problematični glede prenosa, ker jih mačke zakopljejo in jih po navadi ne vidimo, pri pasjih je pač problem to, da se večkrat, da večkrat ostajajo na površini in zaradi tega lahko pridejo v stik z drugimi živalmi in pa ljudmi. Potem je pa pomemben še posredni prenos, ta se pa ponavadi zgodi v okolju, kjer te živali bivajo, se pravi v košarah, v boksih, njihovih na njihovih ležiščih, včasih tudi s pripomočki za njihovo nego. Obstaja pa še tretji način prenosa. To je pa preko vektorjev. Besedo »vektor« mikrobiologi in matematiki razumemo precej drugače. V mikrobiologiji je vektor – s tem mislimo neko žival oziroma nek organizem, ki prenese določenega bolezenskega povzročitelja z enega gostitelja na drugega. Potem pa še mogoče kakšno besedo o tem, kako hiter je ta prenos. Včasih, ko živali živele v glavnem na enem mestu, je bil ta prenos praktično samo na dosegu rok ali pa mogoče iz vasi v vas, mesto v mesto. Zdaj, ko živali potujejo s podobnimi transportnimi sredstvi kot ljudje, tudi z avionom, se pa ta prenos lahko zgodi praktično tudi v enem dnevu čez celine, praktično čez cel svet, zato tudi te bolezni se širijo v tem času lahko mnogo hitreje in lahko ogrožajo zdravje ljudi in živali na različnih delih sveta skoraj hkrati. No, zoonoze so od nekdaj imele velik vpliv na človeško družbo in so v preteklosti pogosto usodno posegale v življenja ljudi. Z napredkom veterinarske medicine ter s strogimi ukrepi pa so bile v razvitem svetu večinoma vsaj nekatere izkoreninjene oziroma obvladane. V mislih imam recimo govejo tuberkulozo, antraks, steklino, …
Pate: Katere zoonoze povezane z domačimi ljubljenčki, pa so najbolj aktualne danes?
Zdovc: Teh zoonoz je veliko: niti za naštevanje nimava dovolj časa. Zato bi se mogoče dotaknila samo nekaterih, o katerih pravzaprav ljudje najpogosteje sprašujejo. In prva med vsemi temi je zagotovo steklina, Ko omeniš kakšen pasji ugriz, takrat ljudje nehote vedno vsi pomislijo najprej, kaj pa če je posredi steklina. Taki pomisleki so bili pravzaprav pred leti popolnoma upravičeni, vendar pa je v Sloveniji pa tudi v praktično vseh državah Evrope veterinarska služba tako napredovala, da je s svojimi programi cepljenja steklino praktično izkoreninila in Slovenija je že zelo dolgo časa prosta stekline. Živali se še vedno cepijo, kar je pravilno, ker bi z opuščanjem cepljenja pravzaprav vrnili na staro stanje. Vendar je pa strah, da bi do te bolezni prišlo, v bistvu mnogo, mnogo manjši kot pa pred leti oziroma je skoraj izginil. Ko govorimo o steklini, je treba povedati, da ta v bistvu ni zatrta samo pri naših hišnih ljubljenčkih, ampak tudi pri divjih živalih oziroma predvsem pri divjih živalih, kar je tudi največja zasluga, da bolezni v državi ni več. Druga taka zoonotična bolezen, po kateri ljudje največkrat sprašujejo, so pa razna glivična obolenja, med katerimi so najpomembnejše dermatofitoze. Zdaj ta beseda vam najbrž ne pove kaj dosti, če pa omenim besedo mikrosporoza, potem pa verjetno mnogi ljudje vedo, kaj to pomeni. To so bolezni, ki sicer ne ogrožajo neposredno zdravja ljudi, vendar pa so zaradi svoje estetske pomembnosti pri ljudeh vedno zelo, zelo nezaželene in poskrbijo za veliko slabe volje oziroma skrbi. Mikrosporoza je bolezen, ki jo v Sloveniji poskušamo nekako obvladovati. In se mi zdi, da s tem, ko različna zavetišča opravljajo svojo funkcijo, preventivno predvsem pri mačkah, da je s tem že zelo veliko doseženega, poleg tega pa je izjemno pomembna tudi osveščenost ljudi, ko točno vedo, kako naj ravnajo z živaljo, ko jo nabavijo, kam jo peljejo na pregled, predvsem kako preventivno ravnajo. Narejen je zelo en velik korak naprej. To bolezen veliko lastnikov pozna kot mačjo bolezen, vendar tega izraza ne bi uporabljala zato, ker mačja bolezen je v bistvu sinonim za mnogo drugih različnih bolezni, ki jih prenašajo mačke. Zato bi kar ostala pri izrazu mikrosporoza. Potem naslednja taka, ki mogoče tudi največkrat pride v poštev pri stiku z mačkami, je bolezen mačje opraskanine. Povzročitelj je bakterija Bartonella henselae se imenuje. To je ena izmed tistih bakterij, ki je pri mačkah čisto normalno lahko prisotna, vendar pa med igro med rokovanjem z živaljo, predvsem kadar pride do praske ali pa do intenzivnega lizanja, ta bakterija zlahka pride z mačka na človeka. No, pri človeku je pa potem situacija malo drugačna. Ljudje pa lahko zbolijo, predvsem se jim povečajo bezgavke in bolezen ima lahko mnogo resnejši pomen, tako da če posumimo, da bi lahko do te bolezni prišlo na vsak način, obiščemo zdravnika in tam tudi povemo, da imamo doma mačko, zato da mogoče malo lažje usmeri svojo diagnostiko. Pa še tretja taka, ki se je pa bojijo predvsem mlade mamice oziroma nosečnice. To je pa toksoplazmoza. To je pa en povzročitelj, ki je pri mačkah lahko normalno prisoten, živi z njim, lahko pa po drugi strani, če pride na človeka, pa lahko povzroči resnejše obolenje in ker je to problem v času nosečnosti, se mi zdi, da za to boleznijo vse mlade mamice preverijo, če imajo mogoče protitelesa oziroma dobro je, da preverimo status tako mame kot pa mačke, da potem se rešimo lahko teh nepotrebnih skrbi. To so zdaj tri take, ki so mogoče bolj pogoste, je pa praktično teh bolezni na desetine še drugih, ampak o tem bi se mogoče pogovarjali, če bi bila katera od njih bolj aktualna. No tisto, kar se meni zdi zanimivo je to, da kljub napredku pri preprečevanju in obvladovanju zoonoz sem v strokovni literaturi zasledila podatek, da smo ljudje danes pravzaprav bolj izpostavljeni tveganju za okužbo s povzročitelji zoonoz, kot smo bili kdaj v preteklosti, zakaj je temu tako? Delno sem bistvu na to vprašanje, že odgovorila s prvim odgovorom. Mislim, da sobivanje človeka in pa živali še nikoli v preteklosti ni bilo tako zelo intenzivno oziroma celo intimno. Mogoče takrat zelo v pradavnini, ko so ljudje in živali še bivali v istih votlinah ali pa v isti kočah ja. Ampak v zadnjem času so pa v bistvu res bivalne okoliščine hišnih ljubljenčkov tako zelo podobne tistim, ki jih ima človek, da prihaja do sobivanja, do sožitja na vsakem koraku. Če so si živali včasih delile samo tepih, mogoče ali pa kavč v dnevni sobi z ljudmi, je bil to že luksuz, kar se tiče živali. V zadnjem času, je pa to sobivanje tako, da živali sedijo za jedilno mizo, uporabljajo iste sanitarije, včasih celo isti jedilni pribor. Verjetno ste že kdaj opazili, da živali vozijo na sprehode v otroških vozičkih? Skratka, to sobivanje je resnično tako tesno, da če ima žival slučajno prisotnega kakšnega povzročitelja, ki bi bil lahko nevaren za ljudi, do tega prenosa lahko pride zelo, zelo zlahka. To pa mogoče še en dopolnilni odgovor, ki sem ga mogoče pri prejšnjem vprašanju pozabila poudariti. Pri tem sobivanju ne prihaja vedno samo do prenosa mikroorganizma. Včasih je lahko tudi že prenos genov za določene lastnosti pomemben preko teh mikroorganizmov. Tukaj sigurno je treba poudariti, da odporne bakterije bakterije, ki so odporne proti antibiotikom, ravno tako lahko prehajajo z živali na človeka in tudi obratno. Te odporne bakterije ni nujno, da so patogene, da povzročajo kakšno zelo hudo obolenje, ampak je lahko to, da so odporne proti antibiotikom, povezano z geni – vedno je to povezano z geni, ki jih te bakterije imajo in se lahko preko različnih mikroorganizmov prenesejo na ljudi. Predvsem pomembne so večkratno odporne bakterije, pa se pravi tiste, ki so odporne proti večim različnim skupinam antibiotikov in včasih gre ta problematika že celo tako daleč, da nimamo na razpolago več nobenega antibiotika, ki bi bil ustrezen za zdravljenje določene bolezni bodisi pri živalih bodisi pri ljudeh. To je vsekakor neka tema, ki bi zaslužila podrobnejšo obravnavo. Mogoče ob kakšni drugi priložnosti. No, skrb za domačega ljubljenčka ima pa seveda tudi pozitivne učinke na naše zdravje in počutje. Med najpogosteje omenjenimi so zmanjšanje stisk, tesnobe, depresije, osamljenosti in tudi izboljšanje telesne kondicije, vendar pa domači ljubljenčki niso primerna družba prav za vsakogar. Komu bi z mikrobiološkega vidika odsvetovala lastništvo domače živali oziroma svetovala večjo previdnost pri njihovi oskrbi? No, tule bo odgovor zelo kratek: domače živali so pravzaprav primerne za vsakogar, razen za tiste, ki imajo iz kakršnega koli razloga zmanjšano imunsko sposobnost. Ta zmanjšana sposobnosti lahko samo začasna, takrat lahko oddamo tako žival v neko drugo varstvo, da ne pride v stik s takim človekom. Če je pa pri človeku ta imunska sposobnost daljša, potem pa prav direktni stik z domačimi živalmi mogoče odsvetujemo, ker pri takih ljudeh je pa lahko že neka čisto banalna okužba lahko za njega usodna. Takrat je pa mogoče bolje, da se lastništvu takih živali odpovemo. Oziroma če pa jo imamo, pa poskrbimo za to, da ne prihajamo prav v neposredni stik z vsako živaljo oziroma da ne prihaja mogoče do kakšnih ran ali pa do ničesar, na podlagi katerega bi imele potem bakterije lažji vstop v organizem.
Pate: Kaj pa recimo terapevtske živali, kakšno tveganje za prenos okužbe predstavljajo mogoče tudi s stališča prenosa bolezni okužbe med ljudmi? Se pravi, da so terapevtske živali nekakšen posrednik pri prenosu okužbe.
Zdovc: Mogoče bi najprej samo za uvod en stavek, kaj so terapevtske živali? To so tiste živali, ki jih pogosto uporabljamo zato, da obiskujejo bodisi bolne ljudi bodisi majhne otroke. Zato, kot si že povedala, da jim vrnemo dobro voljo, veselje do življenja in tako naprej. Takih živali je v Sloveniji kar veliko in imamo par združenj, ki so zelo dobro organizirana in vsi lastniki teh živali so zelo dobro seznanjeni z nevarnostmi in so praviloma zelo dobri skrbniki. Natančno se zavedajo, kaj, v kakšnem smislu je za te živali potrebno poskrbeti. Se pravi, da so zdrave, da so prijazne, da so navajene na ljudi in tako naprej. V Sloveniji se ne spomnim, da bi kdaj imeli problem kakšnega prenosa bolezni s takimi živalmi, velja pa nek dogovor, naj ne bi take živali jedle surovega mesa. To pa zaradi tega, ker v surovem mesu je lahko veliko različnih mikroorganizmov, ki niso nevarni sicer za zdravje in jih po prekuhavanju, po toplotni obdelavi zlahka uničimo, vendar pa v živem v surovem mesu ostajajo žive in bi lahko v določenih okoliščinah povzročile okužbo pri ljudeh, ki so imunsko manj sposobni. In to pa ravno ljudje, starejši ljudje v domovih za ostarele so ali pa otroci, recimo na kakšnih pediatričnih klinikah ravno tako. Tako da posebna skrb velja zdravju teh živali. Mislim, da imajo v teh društvih tudi posebne protokole, kako skrbeti za njihovo zdravje. Zanesljivo morajo poskrbeti za to, da so živali proste zunanjih in notranjih zajedavcev, pa mogoče nekaterih drugih bolezni. Edina stvar, ki je pri tem zelo pomembna, je pa ta, da če ugotovimo, da je pri obisku živali bil določen človek, določen bolnik, mogoče ob obisku okužen s katerim od teh povzročiteljev, najpogosteje so to so to povzročitelji kakšnih bolnišničnih okužb, da potem tako žival odpeljemo k veterinarju, da opravi kontrolo, če ni mogoče ob obisku prišlo do okužbe živali, ker taka žival potem naprej lahko bila vir okužbe za druge ljudi, ki bi jih ta žival obiskovala. Vsekakor, če bi se ugotovilo, da je taka žival, da je bila okužena, bi se mogla zdraviti oziroma bi morali opraviti preiskave do negativne kontrole. Potem pa spet lahko nadaljuje s svojo aktivnostjo. Mislim, da so to edine omejitve drugače, pa pri terapevtskih živalih same dobre lastnosti, same dobre izkušnje.
Pate: Mhm, je pa ugotavljanje virov pa načinov prenosa okužb včasih že skorajda detektivsko delo. Mogoče lahko navedeš kakšen primer iz svoje prakse.
Zdovc: Ja, teh primerov, takih manjših primerov je kar veliko, neprestano. Ampak rada bi izpostavila dva primera, in sicer prvi sega že zelo daleč v moja študentska leta, ampak je še vedno aktualno to lahko. Mislim, da sem bila v drugem letniku veterinarske fakultete, ko je v živalskem vrtu poginila puma. In ker puma ni prav običajna žival, sploh pa ne pogine kar tako vsak dan, je bila ta žival pripeljana na veterinarsko fakulteto, kjer je bila tudi opravljena sekcija in nekateri študentje smo bili pri tej sekciji tudi prisotni. Moram reči, da je bila to zelo zanimiva izkušnja, ampak potem v naslednjih dneh je pa sledil hud šok, ker se nam potem profesorji sporočili, da je ta puma pravzaprav poginila zaradi okužbe z Bacillusom anthracisom, to se pravi povzročiteljem vraničnega prisada ali antraksom. Takrat sem se pravzaprav prvič v življenju srečala z izrazom zoonoza in če pomislim, kakšne reakcije so bile takrat naših profesorjev glede na to, si kar lahko predstavljam, kako je zoonoza lahko obremenjujoča za obe stroki, za veterinarsko in pa za medicinsko stroko. No, pri tej pumi je bilo seveda treba natančno ugotoviti, od kod vir okužbe: antraks, živalski vrst, puma. To je bilo toliko nenavadnih stvari, da je bilo sigurno treba raziskati, kako je tudi njega prišlo. No, na srečo so potem lahko našli kmeta, ki je prodal meso krave, ki je poginila zaradi oziroma je bila zaklana zaradi okužbe z z Bacillusom anthracisom in to meso je potem seveda surovo pojedla puma, ki je zbolela in poginila. No, ta lastnik je imel pravzaprav veliko srečo, da se je stvar tako razpletla, ker potem ko so prišli k njim na dom vzorčiti ostanke te živali, so ugotovili, da sta pravzaprav lastnik živali in pa mesar zbolela za kožno obliko antraksa. Seveda so potem oba zelo dobro medicinsko oskrbeli in mislim, da ni bilo nobenih hujših zdravstvenih posledic, lahko bi se pa končalo zelo drugače. No, drugi del zgodbe se pa je nadaljeval potem na Veterinarski fakulteti. Treba je bilo najti vse študente, ki so bili pri tej sekciji zraven in dati natančna navodila, kako ravnati. Dve kolegici sta končali celo na infekcijski kliniki na opazovanju, ampak na veliko srečo nihče od nas ni zbolel niti drugih simptomov ni nihče kazal, tako da sem še vedno izjemno hvaležna vsem takratnim profesorjem, da so stvari tako profesionalno izpeljali. Drugi primer je pa pravzaprav mlajšega datuma. Ta se je pa dogajal na Vremščici. Tega se pa mogoče nekateri ljudje tudi še spomnijo, ko je zbolelo večje število dijakov z Biotehničnega centra veterinarske šole v Ljubljani. Zbolelo je kar več 10 dijakov. Smola je bila pa v tem, da je bilo to v času, ko je veliko respiratornih bolezni že normalno prisotnih. To je bilo konec zime, začetek pomladi, več ali manj so bile samo dihalne težave. Nekateri so pa tudi resneje zboleli, ker so bili ti dijaki iz različnih koncev Slovenije, so obiskali vsak svojega zdravnika, ki niso med seboj imeli nobenih stikov in te problematike ni mogel nihče povezat. Ko pa so ugotovili, da je zbolelo prav v enem razredu večje število dijakov in da je bila rdeča nit vseh teh obolenj ta farma na Vremščici, so pa tudi začeli sumiti, da je mogoče se tam kaj zgodilo. No, potem je bilo ugotovljeno, da so bile ovce na Vremščici, sicer popolnoma klinično zdrave, okužene s Q mrzlico oziroma s povzročiteljem. No in potem se je klobčič začel razvijati. Je pa kar dolgo trajalo, da je bil postavljen sum in potem diagnoza. Na enem izmed simpozijev, kjer smo sodelovali veterinarji in zdravniki, je zdravnik rekel, da je bil to en tak tipičen primer, na katerega niti veterinarji niti zdravniki ne moremo biti posebej ponosni, ker je tako dolgo časa trajalo. Ampak vsi smo se pa iz tega ogromno naučili, tako da to sta dva taka, se pa zgodijo praktično vsak dan kakšni primeri, ko iščemo vire okužbe, ko povezujemo stvari, pa jih več ali manj tudi vse dobro rešimo.
Pate: Verjetno bi bila lahko tudi kakšna knjiga zgodb na to temo, ne.
Zdovc: O tem smo tudi že razmišljali, pa mogoče res kdaj, ja?
Pate: Če zaokrožimo najin pogovor z nekimi konkretnimi napotki, kako lahko preprečimo prenos okužb? Kakšna so tvoja najpomembnejša priporočila za lastnike domačih ljubljenčkov s stališča veterinarske mikrobiologije seveda. Kaj bi jim položila na srce?
Zdovc: Jaz mislim, da je najpomembnejša stvar, da lastniki, kot da še odločajo za nabavo tega novega družinskega člana, da poskrbijo, da si izberejo tako rejo, ki je preverjena. Mogoče, da rejca poznajo in kupijo živali oziroma vzamejo živali, ki so klinično zdrave in pa za katere tudi vedo, da je prejšnji lastnik poskrbel za njihovo zdravje. Se pravi, da so bile vse živali – običajno so te živali že v leglu preventivno cepljenje, da so zdrave na izgled, ko jih dobi in da potem ko jih pripeljejo domov, ravno tako obišče svojega veterinarja, kjer se prav tako dogovori za vse postopke, ki jih taka žival v tisti svoji otroški dobi potrebuje. Če se odloči za nabavo hišnega ljubljenčka iz zavetišča za živali, je prav tako za te živali ponavadi že poskrbljeno. Večinoma so vakcinirane, pregledane, med drugim pregledane tudi na glivične povzročitelje, tako da to je najbrž najbolj varna pot. Če je pa žival najdenček, potem pa vse to, kar sem zdaj naštela, opravi pri prvem obisku pri veterinarju. Živali moramo doma seveda tudi omogočiti tako bivalno okolje, ki najbolj ustreza njegovi vrsti, mu dajati primerno hrano, in z vsemi temi ukrepi zanesljivo poskrbi za neko splošno dobro zdravstveno stanje. Seveda se lahko tudi takim živalim lahko zgodi, da pride do okužbe s kakšnim drugim povzročiteljem, nepredvidljivim. Takrat je spet prva pot veterinarska ambulanta, kjer se z veterinarjem posvetuje, kaj narediti. Včasih mogoče nič. Če pa gre za kakšno takšno kužno bolezen, ki zahteva potem diagnostiko, bo seveda veterinar poskrbel tudi za to in se na podlagi izvidov, ki jih bo dobil, odločil za nadaljnje postopke. In lastnik bo tam zagotovo dobil najbolj zanesljive informacije, kako ravnati v prihodnje.
Pate: Se pravi, če potegneva črto: za preprečevanje okužb je pomembno, da se sploh zavedamo, da tveganje obstaja za prenos bolezni z živali na ljudi. Potem da se seznanimo s priporočili za ustrezno ravnanje in da ta priporočila upoštevamo. Tako. Prof. dr. Irena Zdovc, najlepša hvala za pogovor.
Zdovc: Hvala tudi vam.
