Na interdisciplinarnem magistrskem študijskem programu Kognitivna znanost se pri predmetu Kognitivna psihologija učimo o vseh vidikih delovanja človeškega spomina ter o pozabljanju.
Ena izmed temeljnih človeških značilnosti je sposobnost shranjevanja informacij v spominu. V osnovi delimo spomin na kratkoročni in dolgoročni spomin, zelo pomemben pa je tudi delovni spomin, ki nam omogoča višje kognitivne sposobnosti. Pozabljanje je proces, ki je nasproten spominjanju, vendar ni le negativen, saj nam omogoča prilagajanje in kreativnost.
Kratkoročni in dolgoročni spomin
Strokovnjaki na področju spomina razlikujejo med dolgoročnim in kratkoročnim spominom, vendar ta ločnica ni tako zelo jasna, kot se morda zdi. Načeloma je glavna razlika med obema spominoma v številu informacij, ki se lahko shranijo, in v tem, koliko časa so te informacije shranjene. V kratkoročnem spominu se načeloma hrani manj informacij in za krajši čas. Ta ločnica med kratkoročnim in dolgoročnim spominom se je uveljavila na začetku razvoja teorij spomina, katerih cilj je karseda verodostojno opisati organizacijo in delovanje spomina.
Sprva se je pojavil model več shramb (multi-store model), ki je predpostavljal, da imamo znotraj spomina tri shrambe: čutno shrambo, kratkotrajno shrambo in dolgotrajno shrambo. Čutna shramba naj bi hranila različne senzorične informacije za zelo kratek čas. Kratkotrajna shramba naj bi hranila omejeno število informacij, medtem ko naj bi bila dolgotrajna shramba neomejene zmogljivosti. Pri tem modelu je bistvena predpostavka, da informacije, ki jih sprejmemo preko čutne shrambe, preidejo v kratkoročni spomin in šele nato v dolgoročni spomin. Informacija naj bi se torej nekako pretakala iz ene shrambe v drugo, dokler ne bi dosegla dolgoročnega spomina. Da informacija pride do dolgotrajne shrambe, naj bi pomembno pripomoglo ponavljanje, učenje in količina pozornosti, ki jo namenimo pomnjenju neke informacije, kar ne pride do te shrambe, pa naj bi pozabili. Ta model se je izkazal za zelo vplivnega, vendar velja tudi za preveč preprostega. Danes je namreč že znano, da ni nujno, da bi se neka informacija prenesla iz kratkoročnega spomina v dolgoročnega, saj se lahko informacije v dolgoročnem spominu shranijo brez tega, da bi na njih usmerili pozornost, se pravi, brez vtisnjenja v kratkoročni spomin.
Kasneje so se pojavili raziskovalci, ki zagovarjajo model ene shrambe. Takšen pristop predpostavlja zgolj eno veliko shrambo spomina, kjer ni nobenih manjših shramb, temveč je vse osnovano na odnosu med dolgoročnimi spomini in kratkoročnimi spomini. Kratkoročni spomin bi naj temeljil na začasnih aktivacijah reprezentacij, ki jih imamo v dolgoročnem spominu. Če se je model več shramb osredotočal na razlike med kratkoročnim in dolgoročnim spominom, potem se model ene shrambe osredotoča na podobnosti. Tudi model ene shrambe ima svoje pomanjkljivosti, saj ne zmore jasno razložiti, zakaj pri nekaterih nevroloških bolnikih kratkoročni spomin ostane, medtem ko dolgoročni spomin preneha delovati.
Delovni spomin
Najverjetneje najbolj vpliven model na področju spomina je model, ki vključuje delovni spomin.. Splošne kognitivna sposobnost ljudi so v veliki meri odraz sposobnosti delovnega spomina. Gre za kognitivni proces, katerega funkcija je vkodiranje, vzdrževanje in priklic informacij za opravljanje raznih kognitivnih nalog. Delovni spomin je ključen element pri višjih kognitivnih sposobnostih, med drugim namreč omogoča načrtovanje, reševanje problemov in učenje. Na splošno se delovni spomin deli na več podsistemov glede na modalnost informacij, ki jih podsistem procesira. Model delovnega spomina opredeljuje dve komponenti, in sicer fonološko zanko in vidno-prostorsko skicirko, pri čemer se v prvi vzdržujejo verbalne informacije, v drugi pa vidne in prostorske. Znotraj modela je predpostavljen še centralni izvršilni sistem, ki ima funkcijo osredotočanja, deljenja in preklapljanja pozornosti ter koordinacije informacij iz obeh shramb. Kasneje je bil v model dodan še t.i. epizodični medpomnilnik, ki naj bi združeval informacije različnih modalnosti iz preostalih dveh shramb.
Pozabljanje
Ljudje si ne zapomnimo vseh informacij, ki jih procesiramo, saj ima naš spomin omejeno kapaciteto. Dejansko pozabimo dosti več, kot si zapomnimo, saj informacije hitro zbledijo iz spomina za vedno. Že v 19. stoletju se je začelo znanstveno raziskovanje pozabljanj in raziskovalci so preko mnogo raziskav ugotovili, da informacije sprva s časom hitro pozabljamo, potem pa se relativna količina pozabljenih informacij sčasoma manjša. Ali z drugimi besedami dalj časa uspešno hranimo neko informacijo, od kar smo jo prvič procesirali, večja je verjetnost, da bo ta informacij še dolgo časa ostala v našem dolgoročnem spominu. Skozi čas se je oblikovalo mnogo teorij, ki poskušajo opisati pozabljanje, vendar še vedno nobeni ni uspelo celostno pojasniti tega pojava. Večina jih namreč zgolj opisuje, kaj se dogaja, ko pozabljamo, nobeni pa še ni uspelo razdelati, zakaj do tega pride.
Čeprav je na prvi pogled pozabljanje negativna stvar, pa ima tudi pozitivno funkcijo. Pozabljanje nam recimo omogoča izboljšanje našega čustvenega stanje preko tega, da pozabimo na boleče spomine. Ravno tako je nekatere informacije, ki niso več veljavne, koristno pozabiti, saj jih nadomestijo novi, posodobljeni podatki (npr. nova telefonska številka). Hkrati je mnogokrat bolj pomembno zapomniti si bistvo nečesa, kakor pa hraniti vsako podrobno in morebiti nepomembno informacijo. Poleg tega se raziskovalci vse bolj zavedajo, da je pozabljanje povezano tudi s procesi nevroplastičnosti, kjer možgani neprestano prilagajajo svoje mreže na podlagi novih izkušenj. S tem postane pozabljanje pomembno za učenje in kreativnost, saj omogoča opuščanje starih vzorcev in ustvarjanje prostora za nove ideje in povezave. Pozabljanje tako ni zgolj pomanjkljivost, ampak proces, ki omogoča, da se nenehno prilagajamo in osebnostno rastemo.
Viri
Eysenck, M. W., & Keane, M. T. (2020). Cognitive Psychology. Psychology Press eBooks. https://doi.org/10.4324/9781351058513
