Človeški voh pogosto imamo za najmanj pomembnega izmed človeških čutil, še posebej ko ga primerjamo z nekaterimi živalmi. Toda od kod takšno prepričanje? Gre za kombinacijo napačne razlage možganske strukture, odgovorne za procesiranje voha, in primanjkljaj empiričnih raziskav, ki bi takšno razumevanje testirale.
Podcenjevanje človeškega voha izhaja iz znanosti 19. stoletja
Marsikdo najverjetneje nikoli ni razmislil, kaj je izvor splošno sprejetega prepričanja, da je človeški voh v primerjavi z živalmi slabo razvit. Gre za napačno sklepanje znanosti iz konca 19. stoletja, ko so raziskovalci prvič odkrili del v možganih, ki je odgovoren za procesiranje voha. Ta del se imenuje olfaktorni bulbus in prve anatomske raziskave so pokazale, da je pri glodalcih in ostalih sesalcih proporcionalno večji kot pri človeku in se nahaja v ospredju možganov. Pri človeku pa je ta del možganov nekoliko skrit in se nahaja pod prefrontalnim korteksom. Že sam položaj procesne enote za voh znotraj možganov naj bi torej nakazoval na manj pomembno vlogo voha pri človeku.
Paul Broca, nevroznanstvenik, ki je najbolj znan po odkritju centra za proizvodnjo govora, je istočasno prvi utemeljil hipotezo o slabi vohalni zmožnosti človeka. Broca je ugotovil, da ima človek v primerjavi z živalmi relativno večji in razvitejši frontalni reženj, njegov olfaktorni bulbus pa je relativno manjši. Po njegovem mnenju je to kazalo na to, da se višja inteligenca in zavest pri človeku nahajata v frontalnem režnju, hkrati pa naj bi v zameno za te sposobnosti človek imel manjši olfaktorni bulbus in s tem posledično okrnjeno vohalno sposobnost. Takšno prepričanje se je ohranilo zelo dolgo in presenetljivo malo empiričnih raziskav v preteklosti je preverjalo veljavnost te hipoteze.
Kaj kažejo redke primerjave vohalnih sposobnosti človeka z živalmi?
Kot že omenjeno, je zelo malo raziskav načelo vprašanje, kako dober je človeški voh v primerjavi z vohom ostalih živalskih vrst. Kot poudarja John McGann, nevroznanstvenik na univerzi Rutgers, smo na podlagi zgodnjih nevroznanstvenih odkritij nekoliko naivno kolektivno sprejeli, da je človeški voh relativno slab in nepomemben čut. Tega pa potem raziskovalci nikoli niso temeljito empirično preverili, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli znanosti. Šele v zadnjih petnajstih letih se je število raziskav, ki testirajo človeške vohalne sposobnosti, malce povečalo.
Gotovo je pomemben razlog, zakaj nimamo veliko raziskav na to temo, tudi precejšnja težavnost primerjave, ki izhaja iz dveh smeri. Prva je velika variabilnost v razvitosti voha znotraj ene vrste, druga pa dejstvo, da so različne vrste različno občutljive na različne vonje. Posledično je tudi težko eno vrsto označiti za superiorno drugi.
Kljub temu so nekatere nedavne študije uspele pokazati, da smo ljudje dejansko bolj občutljivi na nekatere vonje kot nekatere živali. V nedavnih raziskavah so preverjali vohalno občutljivost na različne kemijske substance, ki so prisotne v ostalih snoveh. Ugotovili so, da je občutljivost človekovega voha za vonj amil acetata (ta je glavni sestavni del vonja banane), primerljiva s psi in zajci. Ravno tako so dokazali, da je človeški voh boljši od mišjega pri zaznavanju glavnega sestavnega vonja človeške krvi. V eni izmed študij so primerjali voh človeka z devetimi ostalimi živalskimi vrstami in ugotovili, da je bil človek najbolj uspešen pri dveh izmed šestih vonjav. Pri ostalih štirih so bile najboljše miši.
Razlog za podcenjevanje človeškega voha je morebiti bolj odraz zahtev okolja kakor dejanske sposobnosti
V očeh splošne javnosti ima človeški voh precej slab ugled, še posebej v primerjavi s psi, katerih voh se najpogosteje uporablja pri nalogah iskanja eksploziva in nevarnih snovi. Ljudje se v veliki večini situacij ne zanašamo na vonj za preživetje v svetu. Zdi se, kakor da je voh pri človeku samo nekakšen dodaten čut, ki popestri zaznavno izkustvo sveta.
Da bi takšno idejo preverili, so raziskovalci univerze Berkeley preučevali, kakšna sta mehanizem in delovanje sledenja vonju pri človeku. V eni izmed raziskav so človeške udeležence dali na travnik in jim naročili, naj sledijo vonju čokoladnega eteričnega olja, pri čemer so imeli zavezane oči in čepke v ušesih. S tem so preprečili, da bi se udeleženci pri sledenju zanašali na druge čute. Hkrati so bili udeleženci na vseh štirih, ker so njihovo uspešnost in gibanje primerjali s psi. Ugotovili so, da so se človeški udeleženci gibali na podoben način kot psi, hkrati pa so bili skoraj enako uspešni. Še posebej je bila pomembna vloga učenja oz. treninga, saj so ljudje z ponavljanjem hitro postajali vedno boljši. Tako so na zanimiv način prikazali, da ima človek primerljivo sposobnost voha s psom, če je postavljen v situacijo, v kateri se mora zanašati zgolj na ta čut. To nakazuje na to, da voh pri človeku ni slab sam po sebi, temveč je zapostavljen, ker ga ne uporabljamo tako pogosto in za tako pomembne namene kot ga recimo psi.
Človeški voh je pomemben in boljši, kot si mislimo
Sposobnost voha pri človeku ni dosti slabša od ostalih živali, veliko pa je odvisno od konteksta. Ljudje se redko zavedamo, kdaj vse uporabljamo voh za navigacijo v svetu, to pa je najverjetneje tudi eden izmed glavnih razlogov, da ga ne cenimo dovolj. Posledično tudi skoraj nikoli ne treniramo izključno svojega voha, saj nam pri zaznavanju okolice vedno pomagajo ostali čuti.
Človeški voh je izjemno pomemben čut, ki presega zgolj zaznavanje prijetnih in neprijetnih vonjav. Povezan je z našimi spomini in čustvi; specifični vonji lahko v trenutku prikličejo močne spomine in čustvene odzive. Čeprav se pogosto osredotočamo na izjemne vohalne sposobnosti živali, raziskave kažejo, da so ljudje pri nekaterih vonjavah boljši od živali. Potrebne so nadaljnje raziskave, ki bodo podrobneje primerjale človeški voh z vohom drugih vrst, saj bi to lahko razkrilo nove vpoglede v delovanje naših čutov in njihovo vlogo v evoluciji. Kljub temu, da ga pogosto jemljemo kot samoumevnega, igra voh ključno vlogo v našem vsakdanjem življenju in dobrobiti.
Viri
McGann, J. P. (2017). Poor human olfaction is a 19th-century myth. Science, 356(6338). https://doi.org/10.1126/science.aam7263
Porter, J., Craven, B., Khan, R. M., Chang, S., Kang, I., Judkewitz, B., Volpe, J., Settles, G., & Sobel, N. (2006). Mechanisms of scent-tracking in humans. Nature Neuroscience, 10(1), 27–29. https://doi.org/10.1038/nn1819
