Lišaji so majhni organizmi, ki jih lahko uporabimo tudi kot kažipote za nakazovanje čistosti našega lokalnega zraka. Tako kot mi, imajo tudi lišaji radi čist zrak.
Kaj so lišaji?
Lišaji so simbiotska povezava med glivo in algo ali cianobakterijo. Alga je namreč avtotrofni organizem, ki oskrbuje glivo s presežki izdelanih organskih snovi. Ta pa preskrbuje alge z vodo in mineralnimi snovmi ter jih ščiti. Zanimivost lišajev je tudi ta, da vse potrebne snovi prejmejo iz zraka – s pomočjo dežja, torej so epifiti, kar pomeni, da nimajo korenin. Lišaji so steljčnice, kar pomeni, da nimajo oblikovanih pravih tkiv. Zunanjost lišaja gradijo hife glive, ki poskrbijo za obliko samega lišaja, alge pa sestavljajo notranjost med hifami. Lišaji se razmnožujejo vegetativno (nespolno) z delom steljke in posebnimi brstiči. Spolno pa se razmnožuje le gliva v lišaju.
Vloga lišajev – nastanek in bogatenje tal
Poleg številnih vlog lišajev kot so sodelovanje pri preperevanju kamnite podlage, nastajanju tal ter bogatenje tal z dušikom, so ti zelo občutljivi na onesnažen zrak, predvsem na prisotnost težkih kovin in fluoridov, saj nimajo povrhnjice, ki bi preprečevala vstop snovi v organizem. Tako škodljivi plini vplivajo predvsem na del lišaja iz alg, ki je avtotrofen.
Občutljivi na onesnažen zrak
Ta lastnost je lahko tudi koristna, saj lišaje ob drugim uporabljamo za kazalce kakovosti zraka oziroma bioindikatorje na območjih, kjer se nahajajo. Z njihovo pomočjo lahko določimo stopnjo onesnaženosti zraka. Najbolj občutljivi so grmičasti lišaji, saj imajo največ površine izpostavljene zraku, najmanj pa skorjasti, kjer je steljka tesno zarasla v podlago in je tako manj izpostavljena onesnaženemu zraku.
Lišaji nam lahko povedo o učinkih onesnaženosti zraka na ekosisteme in številu onesnaženih delcev v zraku. To je priročno, če želite vedeti, kako onesnaženost zraka spreminja ekološke skupnosti in kaj to pomeni za ljudi, ki so odvisni od njih. Če še ne veste, kako izgledajo lišaji, jih boste, ko začnete iskati, morda videli povsod, tudi na najbolj neverjetnih mestih.
Delitev lišajev na skorjaste, listaste in grmičaste
Dejavniki onesnaževanja zraka
Ljudje namreč onesnažujemo zrak okoli nas na veliko različnih načinov, na primer s prometom in tovarnami, ki v atmosfero spuščajo strupene snovi, ki se sicer v naravi pojavljajo redko (žveplovi in dušikovi oksidi, trdi ogljikovi delci, težke kovine …). V neposredni bližini onesnaževalcev je zrak bolj onesnažen, onesnaženost pa se manjša z oddaljevanjem od teh.
Kvaliteta zraka je tudi slabša v kotlinah, zaprtih dolinah, … Pozimi, ko si ljudje želimo tople domove moramo tudi zakuriti, kar povzroča večje onesnaževanje zraka, saj poleti tega ne počnemo, torej je odvisno tudi od letnega časa/sezone kurjenja, časa smoga in temperaturnega obrata ter številnih drugih dejavnikov.
Kvaliteta zraka pa se izboljšuje z višanjem nadmorske višine. Od nadmorske višine sta odvisni gostota in kemijska sestava zraka. Zrak naj bi bil na višji nadmorski višini bolj čist, kot na nižji, sploh pozimi, ko lahko pride v kotlinah in dolinah do temperaturnega obrata. Pozimi ob času kurjenja se strupeni plini zadržujejo nad tem območjem, zrak pa postaja čistejši bolj kot se z višino oddaljujemo od teh območij. Poleg tega je v dolinah večina onesnaževalcev zraka kot na primer promet in številne tovarne, katerih na višjih nadmorskih višinah ni toliko, kar je vzrok za čistejši zrak. Tudi tlak je v kotlinah in dolinah večji kot na višji nadmorski višini.
Kje najdemo lišaje?
Ker so lišaji odvisni od snovi v zraku in dežja, ki je pomemben za vodo, jih pogostokrat najdemo v bolj vlažnih predelih (ob jezerih, rekah, gozdovih …). Rast je najhitrejša ob padavinah, oblačnih dnevih ali taljenju snega. Za rast lišajev je nujno potrebna izmenjava ciklov vlaženja in izsuševanja ter svetlobe in teme.
Lišaji tudi ne uspevajo na vseh drevesih. Redko jih opazimo na iglavcih, najpogosteje pa na sadnem drevju, kot so sliva, jablana, hruška ter oreh. Lišaje vidimo tako na okrasnem drevju v parkih, kot tudi na divje rastočem drevju.
Določitev stopnje onesnaženosti zraka
Državni zakon o varstvu okolja je glede na stopnjo onesnaženosti zraka določil 4 območja: čist zrak, rahlo onesnažen, bolj onesnažen in onesnažen nad kritično mejo. S štirimi lišajski pasovi pa določimo stopnjo te onesnaženosti:
Lišajski pas D: Onesnažen zrak. Samo skorjasti lišaji, niso koncentrirani skupaj – posamezni, listastih lišajev še ni.
Lišajski pas C: Čist zrak ali rahlo onesnažen. Redko v koncentracij. Redko opazimo že listaste lišaje, rumene lišaje in žuljevce.
Lišajski pas B: Čist zrak. Pojavljajo se že prvi grmičasti lišaji (na primer slivova evernija, ki je zgoraj zelenkasta, spodaj bela). Zraven so tudi skorjasti ter listnati.
Lišajski pas A: Zelo čist zrak. Drevesne veje so prekrite s skorjastimi in lističastimi lišaji, med katerimi vise grmičasti, koncentrirani.
Literatura
Tome, D. in Vrezec, A. (2010). EVOLUCIJA, Evolucija, biotska pestrost in ekologija. Ekologija: učbenik za biologijo v programih gimnazijskega izobraževanja. Ljubljana: DZS
Nash T. H., 3rd (1976). Lichens as indicators of air pollution. Die Naturwissenschaften, 63(8), 364–367. https://doi.org/10.1007/BF00607929
Conti, M. E., & Cecchetti, G. (2001). Biological monitoring: lichens as bioindicators of air pollution assessment–a review. Environmental pollution (Barking, Essex : 1987), 114(3), 471–492. https://doi.org/10.1016/s0269-7491(00)00224-4
Palmieri, F., Neri, R., Benco, C., & Serracca, L. (1997). Lichens and moss as bioindicators and bioaccumulators in air pollution monitoring. Journal of environmental pathology, toxicology and oncology : official organ of the International Society for Environmental Toxicology and Cancer, 16(2-3), 175–190.
Ahmadjian V. (1993). The lichen symbiosis. New York, John Wiley & Sons: 250 str.
Batič F. (2002). Bioindication of sulphur dioxide pollution with lichens. V: Protocols in Lichenology. Culturing, Biochemistry, Ecophysiology and Use in Biomonitoring. Kranner I., Beckett R.P., Varma A.K. (eds.). Berlin, Springer: 483-503
Poličnik H. (2008). Ugotavljanje onesnaženosti zraka s kartiranjem epifitskih lišajev in z analizo akumulacije težkih kovin. Dokt. disertacija. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo
